Geopolitični kaos zaradi šahovske partije? Majhna njiva, velika zmešnjava na meji dveh držav

Meje na zemljevidu so večinoma jasne že na prvi pogled. Pri nekdanji enklavi Dahala Khagrabari pa je bila zgodba precej bolj zapletena. Ta košček indijskega ozemlja je namreč ležal sredi Bangladeša, ki je bil znotraj Indije, ta pa je bila znova obdana z Bangladešem.

Ob tako zapletenem prepletanju državnih meja je bilo težko slediti, katero ozemlje pripada kateri državi in kje sploh leži. Dahala Khagrabari je bila namreč edina znana enklava tretjega reda na svetu, v središču te nenavadne geografske zmešnjave pa je bila njiva, velika približno toliko kot nogometno igrišče, piše Punkufer.hr.

Enklava Dahala Khagrabari, označena s številko 51, je obsegala približno 7.000 kvadratnih metrov oziroma 0,7 hektarja. Upravno je pripadala Indiji, natančneje območju Cooch Behar v zvezni državi Zahodna Bengalija, vendar je bila od preostalega indijskega ozemlja povsem odrezana.

Do njega namreč ni bilo mogoče priti brez prečkanja ozemlja druge države. Na tej majhni zaplati zemlje ni živel nihče, saj je šlo za kmetijsko zemljišče, ki ga je obdeloval lastnik iz Bangladeša. Njiva je torej pripadala eni državi, njen lastnik pa je bil iz druge.

Da bi razumeli, kako nenavadna je bila ta ozemeljska ureditev, je treba najprej pojasniti pojem enklave. To je ozemlje ene države, ki ga z vseh strani obdaja ozemlje druge države. Če je znotraj takšne enklave še ena, govorimo o enklavi drugega reda. Dahala Khagrabari pa je bila še korak dlje, saj je predstavljala enklavo tretjega reda.

Če bi se torej iz okoliškega Bangladeša odpravili proti tej njivi, bi najprej vstopili na indijsko ozemlje, nato znova na bangladeško in nazadnje še enkrat na indijsko. Pri tem pa se sploh ne bi približali osrednjemu delu Indije.

Vse zaradi šahovske partije?

Z nastankom enklav na tem območju pa je povezana tudi nenavadna zgodba. Po njej naj bi vladarji Cooch Behara in mogulski poveljniki nekoč igrali šah, pri čemer naj bi kot vložek zastavljali kar cele vasi. Zmagovalci naj bi tako pridobivali nova ozemlja, poraženci pa jih izgubljali. Prav to naj bi pojasnjevalo, zakaj je bil zemljevid tega območja posejan s številnimi ozemeljskimi "otočki".

Vendar zgodovinska razlaga nastanek enklav povezuje predvsem z vojnami, mirovnimi sporazumi in posestvi, ki so ostajala pod oblastjo različnih vladarjev. Sporazumi, sklenjeni med letoma 1711 in 1713, so tako povzročili, da so nekateri deli Cooch Behara ostali obdani z mogulskim ozemljem, posamezna mogulska posestva pa so se znašla znotraj Cooch Behara.

Največje breme so nosili ljudje

Razdelitev Britanske Indije leta 1947, priključitev Cooch Behara Indiji leta 1949 in osamosvojitev Bangladeša leta 1971 so nekdanjo ozemeljsko razdrobljenost spremenile v zapleten problem meddržavnih meja.

Čeprav Dahala Khagrabari ni imela prebivalcev, je v drugih enklavah na tem obmejnem območju živelo več deset tisoč ljudi. Zanje nenavadna razporeditev meja ni bila zgolj geografska zanimivost, temveč resna ovira v vsakdanjem življenju. Mnogi niso imeli dostopa do šol, bolnišnic, javnih storitev in potrebnih osebnih dokumentov.

Da bi prišli do države, ki so ji pripadali, so morali prečkati ozemlje sosednje države. Za to pa so potrebovali dokumente, ki jih je bilo prav zaradi njihove odrezanosti od matične države težko pridobiti. Tako je lahko že povsem običajen odhod v trgovino pomenil nezakonit prehod državne meje.

Noč, ko so se spremenile državne meje

Dolgoletna ozemeljska zmešnjava se je končala v noči z 31. julija na 1. avgust 2015, ko sta si Indija in Bangladeš izmenjala 162 enklav. Bangladešu je pripadlo 111 indijskih enklav, Indiji pa 51 bangladeških. S tem je Dahala Khagrabari postala del Bangladeša in prenehala obstajati kot enklava tretjega reda.

Prebivalci enklav so lahko ostali na svojih domovih in sprejeli državljanstvo države, ki ji je po novem pripadlo njihovo ozemlje, ali pa se preselili v državo, katere državljanstvo so želeli obdržati.

A sprememba meja ni čez noč odpravila vseh težav. Urediti je bilo treba zemljiške knjige, zgraditi potrebno infrastrukturo in pomagati ljudem, ki so se odločili za selitev. Sporazum o izmenjavi enklav je bil namreč podpisan že leta 1974, vendar je do njegove uresničitve minilo več kot štiri desetletja, še piše Punkufer.hr.