Bi morali tisti, ki se ne cepijo in hudo zbolijo zaradi covida-19, sami (do)plačati stroške zdravljenja, ki lahko znesejo več deset tisoč evrov? Predsednica Zdravniške zbornice Bojana Beović pravi, da dobiva več takih pobud. Strokovna skupina o tem (še) ni razpravljala, odpira pa to vprašanje nekatere etične dileme.
Da bi bila finančna participacija za hospitalizacijo necepljenega po njenem mnenju pravična rešitev, je dejala dr. Bojana Beovič, vodja posvetovalne skupine za cepljenje pri NIJZ, članica svetovalne skupine ministra za zdravje in predsednica Zdravniške zbornice. “O tem v skupini, ki svetuje ministru, nismo razpravljali,” pravi. “Povzela sem predloge različnih ljudi, ki se obračajo name. To je samo ideja, vsekakor bi morali o tem vprašanju doseči družbeni konsenz.”
Da o tem niso razpravljali, potrjuje tudi vodja svetovalne skupine dr. Mateja Logar ter dodaja, da ne gre za strokovno, ampak finančno vprašanje, zato morajo o tem odločati drugi.
Za uvedbo takega plačila bi morali spremeniti veljavno zdravstveno zakonodajo. “To pomeni, da je v zvezi s tem treba doseči ustrezno družbeno in politično soglasje ter pretehtati vse prednosti in slabosti. Poleg tega je smiselno upoštevati tudi podobna prizadevanja drugih evropskih držav, na primer v smeri obveznega cepljenja,” so sporočili z Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V koaliciji za zdaj o tem še niso razpravljali.
Koliko stane zdravljenje covida-19?
Za zdravljenje covidnega bolnika Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) bolnišnici plača 3.523 evrov, za zdravljenje na intenzivni negi 6.300 evrov (če bolnik ne potrebuje ventilatorja ali ga potrebuje manj kot 4 dni), za dolgotrajno uporabo ventilatorja pa 37.923 evrov.
Določena je tudi vrednost dodatka v višini 100 evrov za vse ostale hospitalizirane covidne paciente. Gre za bolnike, ki so primarno hospitalizirani zaradi drugih bolezni, a so okuženi s koronavirusom. Dodatek vključuje povečanje stroškov materiala in dela zaradi prilagojene obravnave bolnika (izolacija, dodatna varovalna oprema …). Cenik velja od 1. januarja 2021.
Poleg tega država neposredno iz proračuna krije stroške zdravil proti covidu-19, ki so jih razvili šele nedavno. Med njimi je Regeneron, ki pri necepljenih, ki so se okužili, učinkovito preprečuje težak potek bolezni. Cena zdravila ni javna, v ZDA pa stane odmerek za enega bolnika približno 2.000 evrov.
Večina hospitaliziranih je necepljena
Večina tistih, ki hudo zboli za covidom-19 in potrebuje hospitalizacijo, je necepljena. Tako med hospitaliziranimi na navadnih oddelkih kot intenzivni negi sta v zadnjih tednih necepljeni približno dve tretjini pacientov. Pobude iz zdravniških vrst, da bi necepljene finančno ‘spodbudili’ k cepljenju, so razumljive, saj vsak bolnik s covidom-19 pomeni slabše možnosti za oskrbo preostalih pacientov.
Vprašanje (do)plačila za necepljene odpira števila etična vprašanja. Bi morali po tej logiki kadilci sami plačati za zdravljenje pljučnega raka, predebeli, če jih zadene infarkt ali neprivezani za volanom za posledice prometne nesreče?
V trenutnem sistemu (če poleg obveznega plačujemo tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje) je zgolj ena izjema, pri kateri je treba zdravstveno storitev plačati iz svojega žepa: to je izpiranje želodca ob akutni zastrupitvi z alkoholom, ki stane okrog 150 evrov. Za zdaj je del nujne medicinske pomoči tudi denimo helikoptersko reševanje ponesrečencev v gorah, ne glede na to, ali so neprimerno opremljeni.
Drugače je, če škodo povzročimo drugi osebi in smo zanjo dokazano odgovorni. Gre za primere, ko je zaradi slabe higiene denimo prišlo do zastrupitev s hrano v restavracijah, primere poškodb pri delu ali poškodbe v pretepih. V letu 2019 je ZZZS od odgovornih povzročiteljev izterjal 1.547.731 evrov povračila škod zaradi zdravljenja, povprečna vrednost izterjane škode je bila 3.828 evrov.
Evropske države praviloma malomarnosti ali nezdravega vedenja, ki ima dokazano posledice za zdravje, ne ‘kaznujejo’ s finančnim omejevanjem na zdravstvenem področju, ampak drugje. Na primer z visokimi cenami cigaret ali alkohola.
Podoben ‘vzgojni motiv’ pri nas velja za otroke, ki niso cepljeni po programu obveznih cepljenj in zato ne morejo obiskovati javnih vrtcev. Seveda pa je zdravljenje za te otroke brezplačno, tudi če bi zboleli za ošpicami, tetanusom, oslovskim kašljem ali drugimi boleznimi, proti katerim bi bili lahko cepljeni, a niso. Gre za obvezna cepljenja, cepljenje proti covidu-19 pa (še) ni obvezno.
V nekaterih državah, tudi v Nemčiji in sosednji Hrvaški, morajo bolniki (z nekaj izjemami) doplačati za vsak dan hospitalizacije ne glede na to, zakaj so morali v bolnišnico. Toda participacija ima lahko negativne posledice predvsem za finančno ranljivejši del prebivalstva, saj se iz strahu pred stroški redkeje odločajo za obisk zdravnika, posledice napredovane bolezni pa so zato lahko hujše.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje