Nadzor nad financami, nadzor nad svobodo: zakaj je pomembno, da imamo svoj denar

Na prvi pogled se sliši preprosto. Eden izmed partnerjev zasluži dovolj za oba, drugi pa ostane doma ter skrbi za otroke in gospodinjstvo. V večini primerov doma ostane ženska, saj so ženske še vedno tiste, ki prevzemajo večji del skrbstvenega dela in gospodinjskih opravil. A če se za takšno ureditev partnerja odločita skupaj, težav seveda ne bi smelo biti. Pa je to res?

S tem ko se posameznik umakne s trga dela, se namreč ne odpove le plači, temveč se postavi v položaj, ko je od nekoga ekonomsko odvisen. V primeru, da partnerstvo razpade, pa posledice odločitve, ki je bila v nekem trenutku morda sprejeta skupaj, niso enake za oba.

Kot poudarja prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, strokovnjakinja za sociologijo dela, je ekonomska neodvisnost ključna za svobodno življenje vsakega posameznika. Imeti dovolj lastnih sredstev za preživetje namreč pomeni predvsem, da imaš možnost, da o svojem življenju odločaš sam.

Nove strategije kot odziv na pritiske

Vedno več govorimo o vračanju mladih (predvsem moških) k bolj tradicionalnim vrednotam, a kot poudarja dr. Kanjuo Mrčela, tovrstnih odločitev ne moremo vedno gledati samo skozi prizmo sprememb v naših vrednotah, temveč je to pogosto odziv na spremembe na trgu delovne sile in v ekonomski sferi.

"Pritiski so danes večji – od ljudi pričakujemo več dela, želimo popolne delavce, ki so popolnoma predani službi. Prav tako smo v preteklosti imeli veliko bolj ločeno poklicno in zasebno življenje. Po osemurnem delovniku smo šli domov in se ukvarjali z drugimi stvarmi v svojem življenju, skrbeli za otroke, za starejše … Digitalizacija nam omogoča, da delamo povsod in celo več kot prej, delo vdira v naš prosti čas," najbolj opazne spremembe oriše sogovornica. Kot poudarja, ti pritiski lahko postanejo tako veliki, da zahtevajo nove življenjske strategije – posebej pri ženskah.

"Za ženske tradicionalno velja, da so tiste, ki skrbijo za otroke, za starejše, za bolne ... Ob vseh teh pritiskih sta možni dve strategiji in obe tudi opažamo – ena je, da se podaljšuje obdobje brez otrok, dokler se 'dela na karieri'. Danes je usklajevanje službe in neplačanih delovnih obveznosti, kot so skrb za druge in gospodinjska opravila, težje. Tako imajo ženske otroke pozno, imajo jih malo ali pa jih sploh nimajo. To je jasno vidno v starajoči družbi, tako pri nas kot drugod," Kanjuo Mrčela oriše prvo strategijo.

Druga strategija, ki lahko nastane kot odziv na pritiske trga dela, pa je že omenjena izbira – ostati doma. "En del žensk skrajša delovni čas, en del pa se jih odloči, da pustijo službo. Teh je še vedno relativno malo, še bistveno manjši del pa je teh, ki se ‘dobro poročijo’ in jim zaradi tega ni treba delati," pravi Kanjuo Mrčela.

Finančna neodvisnost = svoboda

Čeprav je to, da pustiš službo, seveda popolnoma legitimna odločitev, ima ekonomska odvisnost od kogarkoli svoje pasti. "Ne glede na spol moraš imeti svobodo odločitve o vseh delih svojega življenja. In to si lahko privoščiš takrat, ko imaš dovolj financ, da vzdržuješ sebe in eventualno svojega otroka," poudarja sociologinja.

Neizpodbitno dejstvo je tudi, da so ženske večkrat v času svojega življenja ekonomsko ranljivejše od moških. "Poznamo fenomen feminizacije revščine. Ženske imajo na koncu svojega življenja, če niso imele dovolj visokih prihodkov v aktivnem delu življenja, zelo nizke pokojnine. Če sploh niso delale, te pokojnine ne bo," oriše Kanjuo Mrčela.

Tudi podatki Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) so pokazali, da se s staranjem stopnja tveganja revščine zvišuje bolj kot pri moških. Po podatkih Sursa je leta 2024 pod pragom tveganja revščine živelo 25,8 odstotka žensk, starejših od 64 let, med enako starimi moškimi pa 18,4 odstotka. Med ženskami, starimi najmanj 75 let, je delež tistih, ki so izpostavljene nevarnosti, da zaidejo v revščino, dosegel skoraj 30 odstotkov.

Korenine ekonomske ranljivosti žensk, ki je še posebej izrazita v starosti, pa seveda segajo – kot opozarja tudi Kanjuo Mrčela – v obdobje aktivnega življenja. Tudi v primeru, da ženske čez celotno delovno aktivno dobo ostanejo polno vključene na trg dela, namreč v povprečju zaslužijo manj.

"Točka grožnje"

Čeprav morda velja splošno prepričanje, da ima v razmerju tisti, ki več zasluži, avtomatično tudi več besede, dr. Lucija Dežan, ki se med drugim ukvarja s sociologijo spolov in študijami mladine, izpostavlja, da to ne velja popolnoma. Bolj pomembno za dinamiko moči je, kdo nadzoruje denar in kakšne možnosti ima vsak izmed partnerjev, če se odnos zaključi.

"Ekonomisti tem pogajanjem v gospodinjstvu rečejo ‘točka grožnje’, ki nastopi pri preizpraševanju našega položaja v primeru odhoda ali razpada razmerja," pojasnjuje sogovornica, ki kot raziskovalka deluje tako na ZRS Koper kot tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Ključno vprašanje torej ni, koliko kdo zasluži, temveč kdo ob razhodu ostane brez doma, brez prihodkov ali brez zaposlitvenih možnosti. "Za partnerja, ki ima varnostno mrežo, je izhod lažji. Njegovo pogajalsko izhodišče je drugačno kot pri tistem, ki teh možnosti morda nima – ta se prilagodi, še preden pogajanja sploh nastopijo," pojasnjuje.

Že v času razmerja se finančno odvisni partner na neenakost prilagodi tako, da vnaprej opusti želje, za katere domneva, da ne bodo sprejete, na primer po dodatnem izobraževanju, terapiji, obisku družine ali prijateljev v tujini ipd. "Tudi skupni račun teh dilem ne razreši povsem, saj lahko ljudje še vedno čutijo, da potrebujejo dovoljenje za neki nakup," dodaja Dežan.

Sociološke raziskave sicer kažejo, da ženske, ki zaslužijo več od partnerja oziroma moža, s tem praviloma ne dobijo sorazmerne moči pri odločanju, ampak par še vedno deluje tako, da je ohranjen videz moževe avtoritete. V nekaterih družinah ženske, ki zaslužijo več, opravijo tudi več gospodinjskega dela. "V sociologiji temu rečemo 'uprizarjanje spola', s katerim par nevtralizira odstopanje od splošno sprejetih norm," pojasnjuje sogovornica.

Občutek finančne neodvisnosti

Dežan ob vsem povedanem opozarja, da finančna asimetrija ne pomeni nujno podrejenosti ali zlorabe. Mnogi pari se o tem zavestno dogovorijo in se na primer skupaj odločijo, da ima to, da nekdo skrbi izključno za otroke in gospodinjstvo, zanje višjo vrednost kot dve plači.

Ob tem Dežan dodaja, da je občutek finančne (ne)odvisnosti zelo odvisen od več dejavnikov, in sicer preglednosti porabe denarja; lastne suverenosti (da ima tudi finančno odvisen partner delež lastnega denarja, glede katerega se mu ni treba opravičevati ali razlagati); varovanja dolgoročnega položaja (npr. skupno lastništvo, vplačila v pokojninsko varčevanje) in pravnega oziroma socialnega okvirja (to, da se skrbi za otroke in gospodinjskim opravilom ob razhodu prizna vrednost).

Kot pa smo že izpostavili, ima lahko finančna odvisnost od partnerja nevarne pasti – to je na primer eden najpogostejših razlogov, da se žrtve odločijo, da ostanejo z nasilnim partnerjem. Ekonomsko nasilje, kar je na primer nadzor nad dohodkom, preprečevanje zaposlitve, odtegovanje denarja za osnovne potrebe ali celo zadolževanje v imenu partnerja, pa je eden osrednjih mehanizmov, s katerim partner finančno odvisno osebo osami in zadrži.

Moški pogrešajo čase, ko še niso tekmovali z ženskami

Ko govorimo o mladih ženskah, ki danes vstopajo v partnerska razmerja in na trg dela, primerjava podatkov iz raziskave Mladina 2018 in Mladina 2024 ne kaže premika od samostojnosti k večji odvisnosti od moških, pojasnjuje Dežan – vidno pa je vedno večje razhajanje med mladimi moškimi in ženskami. "Ob tem se postavlja vprašanje, ali se bodo pričakovanja žensk o enakovrednem upravljanju denarja ujemale s pričakovanji partnerjev," dodaja.

Ob primerjavi podatkov iz let 2018 in 2024 lahko ugotovimo, da je neodvisnost postala bolj ženska vrednota. Medtem ko so jo leta 2018 ženske in moški cenili enako, je do leta 2024 pomen neodvisnosti za oba spola upadel, a za moške veliko bolj. "Konkretno se je leta 2024 s trditvijo, da je neodvisnost pomembna, strinjalo 58 odstotkov žensk in 44 odstotkov fantov. Zdaj jo ženske torej cenijo za 15 odstotnih točk bolj kot moški," ponazarja Dežan.

Ko govorimo o tem, kako pomembno je za mlade biti oziroma postati bogat, se ta ocena med letoma 2018 in 2024 pri ženskah ni bistveno spremenila, medtem ko je pri moških pomen bogastva občutno zrasel. "Obenem je ženske danes bolj strah, da ne bodo imele službe – da jih je tega zelo strah, je dejalo 46 odstotkov žensk in 35 odstotkov moških. Prav tako je 55 odstotkov žensk strah, da ne bodo imele dostojne pokojnine," navaja Dežan. Pri tem se lahko vrnemo na prej omenjeno 'točko grožnje' – ženske so bolj obremenjene z razmišljanjem o tem, kaj bi se zgodilo, če bi ostale same.

Tradicionalne vrednote kot sidra

Dr. Kanjuo Mrčela meni, da tudi že večkrat omenjena retradicionalizacija med mladimi, ki je bolj občutna predvsem pri fantih oziroma mladih moških, izhaja iz dela.

"Mislim, da gre pri tem za odziv na negotovost, s katero se soočajo vsi mladi na trgu delovne sile, za odziv na pritiske, ki izhajajo iz primerjanja z drugimi, ki na družbenih omrežjih živijo na videz popolna, uspešna življenja. /…/ Kot kažejo raziskave, mladi moški razmišljajo, da je bilo lažje, ko na tem področju še niso tekmovali z ženskami in se sprašujejo, zakaj zdaj ni več tako. Ko si negotov, potrebuješ sidra – in tradicionalne vrednote so lahko ta sidra," še razlaga sogovornica.

Fundacija Friedrich Ebert Stiftung je na podlagi raziskave Youth Study Southeast Europe 2024 (pri nas Mladina 2024) objavila dodatno analizo, ki to potrjuje. Raziskovalci so skoraj 9.000 mladih iz 12 držav jugovzhodne Evrope vprašali, ali se strinjajo s trditvijo, da bi morali imeti moški ob pomanjkanju delovnih mest večjo pravico do zaposlitve kot ženske. Slovenija je skupaj s Črno goro med državami z največjim razkorakom med mladimi ženskami in moškimi pri tem vprašanju.

Kot pa še pojasnjuje Dežan, je vrzel pri nas tako velika zaradi pogleda mladih deklet in žensk na to vprašanje – medtem ko so fanti blizu regionalnega povprečja (16,4 %) slovenska dekleta od njega (16,3 %) zelo odstopajo, saj se jih s to trditvijo strinja samo 4 odstotke.