Tožilstvo: Izvajanje Šutarjevega zakona je pokazalo, da interventni posegi ne prinašajo dolgoročnih rešitev

Po skoraj enem letu od uveljavitve zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki ga je nekdanja vlada pod vodstvom Roberta Goloba po smrti Novomeščana Aleša Šutarja poimenovala kar Šutarjev zakon, se je izkazalo, da so nekateri ukrepi zakona učinkoviti, medtem ko drugi niso dosegli želenega cilja.

Kot smo na N1 poročali prejšnji teden, so na ministrstvu za notranje zadeve in policiji ocenili, da se varnostna problematika kljub novim pooblastilom in zakonskim spremembam ne izboljšuje. Čeprav na Generalni policijski upravi (GPU) ugotavljajo upad splošnih kršitev javnega reda in miru, je na drugi strani zaradi prekvalifikacije manjših tatvin v prekrške število obravnavanih premoženjskih zadev poskočilo za skoraj 32 odstotkov. Zakonodajni poseg je po njihovih ugotovitvah na terenu povzročil pravno zmedo in izjemno birokratsko obremenitev prekrškovnih organov ter sodišč.

Policija ob tem izpostavlja konkretne procesne ovire pri preiskovanju. Ker so manjše tatvine postale zgolj prekršek, so policisti ostali brez pooblastil za odvzem primerjalnih vzorcev, otežena je mednarodna izmenjava podatkov o osumljencih, sodišča pa so morala zaradi hitre prekvalifikacije dejanj izdati več tisoč sklepov o zavržbi kazenskih ovadb oziroma o ustavitvi postopkov.

Med razlogi za nedoseganje ciljev interventnega zakona so na notranjem ministrstvu navedli, da del krivde leži tudi na pravosodju in tožilstvu, saj da predlagani ukrepi ne morejo zaživeti, "če vsi deležniki ne delujejo usklajeno".

"Glavna ovira za izboljšanje stanja je počasno delovanje pravosodja. Policija svoje naloge izvršuje, tožilstvo in sodišče pa, žal, ne reagirata takoj. Tako za storilce povratnike ni odrejen pripor, kazenski postopek zoper storilce teče več let," so na ministrstvu za notranje zadeve takrat dejali za N1.

Zaradi nastalih pravnih anomalij in nejasnosti je vrhovno sodišče za sporni 12. člen zakona, ki obravnava tatvine majhne vrednosti, že vložilo zahtevo za ustavno presojo. Na procesne zaplete pri izvajanju zakona in opozorila organov se je medtem odzvala tudi vlada ter potrdila pripravo novele, s katero bo sporno rešitev odpravila in manjše tatvine iz prekrškovne obravnave znova vrnila v katalog kaznivih dejanj.

Tožilstvo: Za uspešen pregon so nujne kvalitetne ovadbe

Za odziv na navedbe ministrstva za notranje zadeve in policije smo se obrnili na Vrhovno državno tožilstvo (VDT) in na ministrstvo za pravosodje. Na VDT so ostro zavrnili "vsakršne posplošene ocene", da tožilstvo v varnostno problematičnih zadevah ne reagira dovolj ažurno.

Poudarili so, da državni tožilci zadeve, ki vplivajo na javno varnost in v katerih so podani zakonski pogoji za nujno ukrepanje, obravnavajo prednostno. Opozorili so tudi, da "učinkovitost pregona storilcev kaznivih dejanj ni odvisna zgolj od enega organa, temveč od celotne verige kazenskopravnega sistema.

"Eden ključnih pogojev za uspešen pregon storilcev kaznivih dejanj je usklajeno delovanje vseh deležnikov v pravosodju. Da bi tožilstvo lahko pravočasno in uspešno opravilo svoje delo, mora v prvi vrsti prejeti kvalitetne kazenske ovadbe, ki temeljijo na zbranih dokazih ter omogočajo presojo obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja," so za N1 dejali na Vrhovnem državnem tožilstvu.

Pomen učinkovitega in pravočasnega delovanja vseh pristojnih organov za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja poudarjajo tudi na ministrstvu za pravosodje. Ob tem pa izpostavljajo, da je treba pri izvajanju Šutarjevega zakona morebitne zastoje konkretno ugotoviti in odpraviti, "odgovornost pa presojati glede na naloge posameznega organa".

"Sodišča so neodvisna, kar pa ne izključuje njihove odgovornosti za učinkovito delo. Hkrati morajo vsi pristojni organi ravnati v skladu z zakonom, pri čemer sodišča o priporu in drugih sodnih ukrepih odločajo na podlagi zakonskih pogojev in okoliščin konkretnega primera," so navedli na pravosodnem ministrstvu.

Pripor je skrajni ukrep, o njem odločajo sodišča

Na očitke notranjega ministrstva, da za storilce povratnike prevečkrat ni odrejen pripor, pa na Vrhovnem državnem tožilstvu odgovarjajo, da ta ukrep dosledno predlagajo vedno, ko so izpolnjeni strogi zakonski pogoji.

"Pripor je po ustavi in zakonu skrajni represivni ukrep, ki ga tožilstvo lahko predlaga le ob soobstoju utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in izrecnih pripornih razlogov, kot je denimo ponovitvena nevarnost. O sami odreditvi pripora pa v skladu z ustavno ureditvijo vedno odloča sodišče in ne tožilstvo," opozarjajo na VDT.

Glede navedb Generalne policijske uprave, da postopki pregona večkratnih povratnikov kaznivih dejanj trajajo predolgo, pa na VDT pravijo, da gre pogosto za procesno zelo zapletene primere, saj vključujejo veliko število posameznih kaznivih dejanj, obsežno dokazno gradivo, številne priče in oškodovance ter zahtevna izvedenska mnenja.

"Problematika povratništva je večplasten problem, na katerega se je treba odzvati tako z ustrezno kazensko obravnavo storilcev povratnikov, z njihovo ustrezno institucionalno obravnavo (v zaporih) kot tudi z ustrezno postpenalno obravnavo. Pri obravnavi povratništva se na strani državnega tožilstva kot odločilna kaže predvsem doslednost pri kaznovalni in pritožbeni politiki ter ustrezni individualizaciji kazenskih sankcij," so zapisali v odgovoru.

Prekvalifikacija tatvin med prekrške je bila napaka

Tako na ministrstvu za pravosodje kot na Vrhovnem državnem tožilstvu pa se strinjajo, da je bivša vlada s hitrim prenosom manjših tatvin med prekrške s Šutarjevim zakonom povzročila precejšnje preglavice in dodatno birokracijo.

"Prav Šutarjev zakon je s prenosom tatvin majhne vrednosti med prekrške povzročil dodaten zaplet, saj so morala sodišča in tožilstva zaradi spremenjene zakonodaje izdati več tisoč sklepov o zavrženju ovadb ali ustavitvi že tekočih kazenskih postopkov, kar je za tožilstvo predstavljalo dodatno obremenitev," so navedli na VDT.

Na pravosodnem ministrstvu pa so dodali, da če zakonska sprememba povzroči veliko dodatnih procesnih odločitev, to pomeni obremenitev sistema. "Pristojni organi so morali ob tem ravnati v skladu z veljavno zakonodajo, pri nepravnomočno končanih zadevah pa upoštevati načelo uporabe milejšega zakona. Izkušnje potrjujejo pomen jasnih, pravno predvidljivih in v praksi izvedljivih zakonskih rešitev," so zapisali v odgovoru in spomnili na napoved vlade, da bo manjše tatvine z novelacijo ZNUZJV vrnila med kazniva dejanja.

Ministrstvo za pravosodje: Morebitne pomanjkljivosti se morajo ugotavljati na podlagi konkretnih primerov

Kot prvi korak k izboljšanju usklajenosti med organi pregona, tožilstvom in sodstvom so na ministrstvu za pravosodje izpostavili nedavno potezo vlade. Ta je 15. oktobra obravnavala spremembe uredbe, ki so po njihovih navedbah namenjene "učinkovitejšemu operativnemu sodelovanju policije in državnih tožilcev v predkazenskem postopku."

"Pomembno je, da se morebitne pomanjkljivosti ugotavljajo na podlagi konkretnih primerov in da vsak organ v okviru svojih pristojnosti zagotovi njihovo odpravo. To velja tudi za učinkovitost sodišč, ob spoštovanju njihove neodvisnosti," so dodali.

Na ministrstvu so poudarili, da učinkovito sodelovanje zahteva pravočasno izmenjavo informacij, jasno razmejitev nalog in dosledno ukrepanje vsakega pristojnega organa.

Na Vrhovnem državnem tožilstvu pa so ob tem opozorili, da je praksa izvajanja interventnega Šutarjevega zakona zgolj potrdila opozorila stroke, da takšni ukrepi "ne prinašajo dolgoročnih rešitev za izboljšanje varnosti".

"Za hitrejše in učinkovitejše obravnavanje varnostno problematičnih primerov državno tožilstvo poleg domišljene zakonodaje, ki se ne spreminja od danes na jutri, potrebuje med drugim tudi posodobitev in digitalizacijo delovnih procesov," so zaključili na VDT.