Harvardski psiholog 13 let preučeval sramežljive otroke in prišel do presenetljivih ugotovitev

Harvardski psiholog Jerome Kagan je bil na začetku svoje kariere precej neomajen v prepričanju o tem, kakšno vlogo imajo pri otrokovem razvoju prirojene lastnosti in kakšno vplivi okolja.

"Za psihologijo sem se odločil, ker sem želel raziskati, kako močan je vpliv okolja. Zelo težko sem namreč sprejel dejstvo, da med otroki obstajajo prirojene biološke razlike," je povedal v intervjuju za YouTubov kanal The Brainwaves Video Anthology.

Toda bolj, ko je raziskoval vzgojo, družinsko življenje in druge vplive okolja, bolj je spoznaval, da mu pri razumevanju otrokovega temperamenta manjka pomemben del sestavljanke. Želel je namreč razumeti, kaj vpliva na to, ali bo otrok sramežljiv in zadržan ali pa odprt in družaben, piše Nova.rs.

Psihologi so raziskovali, od kod izvira sramežljivost

Kagan je povedal, da je razlike med dojenčki različnih narodnosti opazil že pri komaj treh mesecih starosti. To ga je pripeljalo do spoznanja, da mora imeti naš prirojeni temperament biološko osnovo. Zato je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja začel vrsto raziskav, v katerih je spremljal otroke, ki jih je glede na njihove odzive razdelil v dve skupini – visoko reaktivne in nizko reaktivne.

Raziskovalci so opazovali, kako se komaj štiri mesece stari dojenčki odzivajo na neznane dražljaje. To je lahko bila nova igrača, vrteča se igrača nad otroško posteljico ali pa obisk otroku neznanega okolja. Visoko reaktivni dojenčki so ob tem jokali ter nenadzorovano mahali z rokami in brcali z nogami, medtem ko so nizko reaktivni večinoma ostali mirni in se na spremembe skoraj niso odzivali.

Otroke z najbolj izrazitimi značilnostmi na obeh koncih spektra so raziskovalci izbrali za večletno spremljanje. Mnoge so spremljali vse do mladostništva, nekatere pa celo v odrasli dobi. Kagan je tako več desetletij raziskoval temperament, njegova številna odkritja pa so pomembno prispevala k današnjemu razumevanju sramežljivosti pri otrocih. Na spletnem portalu Upworthy so izpostavili nekaj najzanimivejših ugotovitev njegovih raziskav.

Sramežljivost ima večinoma fiziološko osnovo

Kagan je ugotovil, da je mogoče že tri ali štiri mesece stare dojenčke razmeroma preprosto razvrstiti v skupino visoko ali nizko reaktivnih otrok.

Njegove raziskave so sčasoma pokazale, da sramežljivost oziroma visoka reaktivnost izvira iz pretirano dejavnega ali preobčutljivega živčnega sistema. Zaradi razlik v zgradbi možganov in njihovem kemičnem delovanju so nekateri ljudje občutljivejši za dražljaje iz okolja. Kagan je te razlike lahko zaznal celo v aktivnosti amigdale, dela možganov, ki ima pomembno vlogo pri preživetvenih nagonih in odzivu "boj ali beg".

Predhodne raziskave so sramežljivost pogosto obravnavale kot nespremenljivo osebnostno lastnost, Kaganove dolgoletne študije pa so pokazale, da ima pogosto biološko osnovo, in je lahko tudi dedna. To odkritje je pomenilo pomembno prelomnico v razumevanju sramežljivosti. V nekaterih primerih je ugotovil tudi, da se lahko sramežljivost razvije pozneje v življenju, denimo zaradi travmatičnih izkušenj v družinskem okolju ali drugih zunanjih dejavnikov, piše Nova.rs.

Sramežljivost ni nespremenljiva lastnost

Ena najzanimivejših ugotovitev Kaganovih dolgoletnih raziskav je bila, da se lahko sramežljivost sčasoma spreminja. Čeprav ima korenine v delovanju našega živčnega sistema in kemičnih procesih v možganih, so nekateri otroci, vključeni v raziskavo, z leti postajali manj sramežljivi in občutljivi na dražljaje, drugi pa bolj.

"Če bi spremljali deset izrazito sramežljivih enoletnikov, bi bili po moji oceni le še trije med njimi izrazito sramežljivi tudi v mladostništvu," je Kagan povedal leta 1991, kot je poročal študentski časopis The Harvard Crimson.

Pri otrocih z najbolj izrazito sramežljivostjo pa je bila verjetnost, da se bo ta lastnost sčasoma spremenila, najmanjša. Sramežljivi otroci lahko odrastejo v samozavestne ljudi, a sledovi v možganih ostanejo.

Pomembno nadaljevanje Kaganovih raziskav je bilo tudi slikanje možganov približno 20 let pozneje. Raziskovalci so ponovno preučili nekatere posameznike, pri katerih je Kagan že v zgodnjem otroštvu prepoznal izrazito sramežljivost oziroma visoko reaktivnost. Ugotovil je, da so mnogi med njimi v odrasli dobi postali manj plašni. Naučili so se premagovati sramežljivost ter nastopati bolj samozavestno in odločno.

Kljub temu so posnetki njihovih možganov še vedno razkrivali izrazito dejavno in občutljivo amigdalo. To ni le potrdilo Kaganove prvotne domneve, da ima sramežljivost biološko osnovo, temveč je pokazalo tudi, da so se številni posamezniki z leti naučili učinkovito spoprijemati s svojo sramežljivostjo. Razvili so socialne veščine in načine obvladovanja neprijetnih občutkov, ki so jim pomagali preseči omejitve prirojenega temperamenta.

Kaj je ključno za starše sramežljivih otrok?

Če razumemo, da je sramežljivost lahko dedna, vendar ne nujno nespremenljiva fiziološka lastnost, lažje razumemo otroke, ki so občutljivejši od svojih vrstnikov. Zadržani otroci namreč niso težavni ali trmasti. Njihov živčni sistem se preprosto močneje odziva na dražljaje in situacije, ki drugih otrok morda sploh ne vznemirijo. Starši, učitelji in vsi, ki redno preživljajo čas z otroki, pa se pogosto sprašujejo, kako najbolje pristopiti k sramežljivemu otroku.

Kagan je opozoril, da je največja napaka, ki jo lahko naredimo, pretirano pritiskanje na otroka in siljenje v situacije, v katerih se ne počuti prijetno. "Biti morate previdni. Takšnih otrok ne smete preveč siliti v vključevanje v skupino in druženje z drugimi," je povedal za The Harvard Crimson.

Po drugi strani pa lahko nežna spodbuda in postopno razvijanje socialnih veščin, samozavesti ter načinov spoprijemanja z neprijetnimi situacijami prinesejo veliko pozitivnih sprememb. Kagan je posebej zagovarjal pristop, pri katerem otroka vnaprej pripravimo na neznane okoliščine. Pred začetkom šolskega leta lahko denimo spozna učitelja, si ogleda novo učilnico in se, kadar je le mogoče, z novimi ljudmi, stvarmi in situacijami seznanja postopoma.

Možgani sramežljivega človeka mu bodo morda vedno sporočali, da je svet nevaren, vendar se lahko nauči, kako se na te občutke odzivati in jim prilagoditi svoje vedenje.

Ali obstaja povezava med sramežljivostjo in modrimi očmi?

Kagan je med raziskovanjem opazil še eno zanimivost – sramežljivi otroci, ki jih je spremljal, so imeli pogosteje modre oči. Domneval je celo, da bi lahko bili genetski dejavniki, ki določajo barvo oči, povezani s tistimi, ki vplivajo na občutljivost živčnega sistema za dražljaje. Vendar poznejše raziskave te povezave bodisi niso potrdile bodisi so pokazale, da je zelo šibka.

Kagan je ugotovil tudi, da so zadržani otroci, vključeni v njegove raziskave, pogosto odrasli v visoke in vitke posameznike. Poleg tega so bili dovzetnejši za težave, kot sta seneni nahod in ekcem, kar je povezoval s povišano ravnjo stresnih hormonov.

Magična starostna meja za starše

Sramežljivost sama po sebi ni slaba lastnost. Kagan je pazil, da je ni obravnaval kot motnjo ali nekaj, kar bi bilo treba odpraviti. Nasprotno, sramežljiv temperament je lahko celo prednost, zlasti na področjih, kjer so pomembne premišljenost, previdnost in sposobnost pozornega poslušanja.

V skrajnih primerih pa lahko izrazito občutljiv temperament prispeva k temu, da posameznik odraste v plašno, osamljeno osebo ali razvije anksiozne motnje. Poleg tega sodobna družba pogosto bolj ceni in nagrajuje odprte, drzne in ekstrovertirane posameznike.

Kagan je menil, da je pri pomoči sramežljivim otrokom ključnega pomena zgodnje ukrepanje, po možnosti še pred sedmim letom starosti. "Na splošno velja, da se od rojstva do sedmega leta veliko spremeni. Po sedmem letu pa so spremembe precej manjše. Če je otrok pri sedmih letih izjemno sramežljiv in plašen, obstaja približno dvotretjinska verjetnost, da bo takšen ostal tudi v mladostništvu," je pojasnil.

Predsodki o sramežljivosti so še vedno prisotni

Ljudje sramežljivost in zadržanost pogosto enačijo s strahom, šibkostjo ali pomanjkanjem samozavesti. Kaganove raziskave so pomembno prispevale k razbijanju zmotnih predstav o sramežljivosti, kljub temu pa se je vredno spomniti nekaterih ključnih dejstev.

Sramežljiv temperament je povezan s povečano občutljivostjo možganov na morebitne nevarnosti. Ni posledica tega, da starši otroka niso naučili druženja, niti ne pomeni, da je otrok trmast ali zahteven za vzgojo.

Pomembno pa je razlikovati med temperamentom in vedenjem. To namreč ni isto. Ob ustrezni podpori lahko tudi izrazito sramežljivi otroci odrastejo v zelo družabne, samozavestne in uspešne posameznike, še piše Nova.rs.