Bo odkrita napaka razkrila skrivnost knjige, ki je nihče ne zna prebrati?

Že več kot stoletje srednjeveški kodeks iz 15. stoletja buri domišljijo mnogih, predvsem pa strokovnjakom za razbijanje šifer.

Več kot 240 strani kodeksa, opremljenih s podobami ljudi, rastlin in domnevnih astroloških in drugih simbolov, je tudi popisanih s skrivnostno, edinstveno pisavo.

"Voynichev rokopis" ali "manuskript", kot se kodeks imenuje, je dobil ime po Wilfridu Voynichu, britansko-poljskem trgovcu s starinami, ki je rokopis kupil leta 1912 v jezuitskem kolegiju blizu Rima.

Preden so ga dobili v varstvo jezuiti, pa je rokopis bil last cesarja Svetega rimskega cesarstva, Rudolfa II. Kako je prišel do njega, ni natančno znano.

To pa je tudi vse, kar je resnično znanega o zgodovini rokopisa. Kdo ga je izdelal, s kakšnim namenom, kdaj in kje, ni znano.

Glede na rezultate raziskav bi lahko nastal med letoma 1404 in 1438, kolikor naj bi bil star pergament, čeprav ni rečeno, da so besedilo nanj v tem času tudi napisali.

Sodeč pa podobah, pa bi lahko nastal nekje v srednji Evropi, pravijo poznavalci.

Besede v rokopisu "trdno molčijo"

Voynich je bil prepričan, da je rokopis izjemno pomemben.

Domneval je, da bi ga lahko napisal angleški filozof in učenjak Roger Bacon iz 13. stoletja, vendar so kasneje z radiokarbonsko metodo ugotovili, da je rokopis kakšni dve stoletji mlajši.

Od leta 1969 ga hranijo v knjižnici redkih knjig ameriške univerze Yale, že več kot stoletje pa se z njim ukvarjajo strokovnjaki za razbijanje šifer, jezikoslovci in raziskovalci srednjeveške književnosti.

Vendar kljub naporom nihče ne ve, čemu je rokopis služil, še manj, kaj v njem piše. Nekajkrat so se v javnosti pojavile trditve posameznikov, da so rokopis dešifrirali ali vsaj delno dešifrirali, a na koncu se je izkazalo, da ga niso.

Približno 38.000 besed v rokopisu "trdno molči".

Zdaj pa strokovnjaki menijo, da so ugotovili, zakaj ga je tako težko razvozlati: v 15. stoletju naj bi ga napačno zvezali, zaradi česar so strani v napačnem vrstnem redu, piše portal Live Science.

Odkritje pomembne napake

"Ne vemo, ali gre za šifrirano besedilo," je za portal povedala Lisa Fagin Davis, izvršna direktorica Ameriške akademije za srednjeveške študije (Medieval Academy of America). "Vendar ima Voynichev rokopis nekaj nenavadnih značilnosti, povezanih z njegovo fizično strukturo."

Njene paleografske raziskave so pokazale, da je pri pisanju ali prepisovanju rokopisa verjetno sodelovalo pet različnih pisarjev. To nakazuje, da dokument ni nujno delo enega samega človeka.

Med tem raziskovanjem pa je Davis na podlagi pisave tudi ugotovila, da zaporedje nekaterih strani nima smisla.

"Obstaja več primerov, ko se ilustracija na eni strani nenadoma prekine in se nadaljuje šele na neki čisto drugi strani, čeprav je vmes še cela vrsta drugih strani."

Je rokopis nekdo, ki besedila ni znal prebrati, napačno zvezal?

V študiji, objavljeni v ponedeljek, 19. oktobra, v znanstveni reviji Digital Medievalist, sta Davisova in soavtor Colin Layfield, raziskovalec informacijskih sistemov na univerzi na Malti, predstavila domnevo, da je nenavadna in nedosledna struktura skrivnostnega rokopisa posledica tega, da ga je nekdo, ki besedila ni znal prebrati, napačno zvezal.

Srednjeveški rokopisi so bili sestavljeni iz pravokotnih kosov pergamenta (obdelane živalske kože), ki so jih običajno prepognili na polovico in tako ustvarili dvojni list oziroma bifolij.

Približno pet takšnih dvojnih listov so nato vložili drug v drugega in oblikovali tako imenovano polo oziroma knjižno polo.

Več takšnih pol so nato povezali v knjigo.

Namesto dvojnih enojni listi?

Davis in Layfield pa domnevata, da naj bi bil Voynichev rokopis prvotno sestavljen iz samostojnih dvojnih listov, imenovanih singulioni, ki niso bili namenjeni povezovanju v pole ali vezavi v knjigo.

Davis in Layfield sta tudi analizirala grafične značilnosti besedila, da bi preverila, ali njuna hipoteza drži.

Layfield je pri tem uporabil metodo, imenovano latentna semantična analiza (LSA), ki spada med tehnike obdelave naravnega jezika in so jo razvili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja za odkrivanje skritih vzorcev v besedilih.

Uporaba metode je pokazala, da so si nekatere strani med seboj zelo malo podobne, kar nakazuje, da morda prvotno niso sodile skupaj.

Druge strani pa so pokazale visoko stopnjo podobnosti, kar podpira domnevo, da naj bi jih brali skupaj.

Tako sta Davis in Layfield našla razlago za nekatere dolgoletne uganke, povezane s tem skrivnostnim dokumentom. Morda pa sta posredno omogočila tudi njegovo skorajšnje dešifriranje.