Legendi YU-rocka znova na bojni nogi: "Niti v milijon letih ne bo znal napisati pesmi"

Branimir Johnny Štulić, nekdanji vodja legendarne skupine Azra, in Husein Hasanefendić Hus, ustanovitelj prav tako legendarne skupine Parni valjak, sta znova javno obračunala.

Glasbenika, ki sta konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala in pomembno zaznamovala jugoslovansko rock sceno, se očitno še vedno ne strinjata o tem, kdo je imel več zaslug za njuno zgodnjo kariero.

Najnovejši spor je sprožil Hasanefendić, ki je v oddaji Kakodalogija na bosanski televiziji Una Štulića označil za slabega človeka.

"Johnny Štulić je slab človek, zdaj to še enkrat povem. Ne smeš mešati značaja in dela. Res smo ga poskušali potisniti v neko središče pozornosti, ker smo menili, da se splača. Ni več iskal mnenja nikogar, iskal je le potrditev tega, kar se mu je zdelo prav, in mislil je, da ima v vsem popolnoma prav. Avtor odličnih besedil, odličnih pesmi, ampak kot oseba se je izkazal za slabega," je dejal Hus.

Čeprav mu je priznal izjemen glasbeni talent in avtorstvo vrhunskih pesmi, je dejal, da Štulić nikoli ni zares poslušal mnenja drugih, ampak je od njih pričakoval zgolj potrjevanje svojih stališč.

Štulić mu je odgovoril z dolgim zapisom, objavljenim v večih srbskih medijih, tudi na portalu Nova.rs.

V njem je zapisal, da Hus že desetletja, zlasti po osamosvojitvi Hrvaške, "prede isto zgodbo", ne da bi pojasnil razloge za svojo sodbo o njem (Štuliću) kot osebi.

Hasanefendiću je očital tudi, da sebi pripisuje prevelike zasluge za njegove (Štulićeve) glasbene začetke. "On se je okoristil z menoj, ne jaz z njim," je zapisal v več strani dolgem zapisu.

Skoparil pa tudi ni z žaljivkami na Hasanefendićev račun. "Hus ni skladatelj. Niti v milijon letih mu ne bo uspelo napisati pesmi," je med drugim napisal o avtorju številnih uspešnic Parnega valjka.

Hasanefendića je v pismu poimenoval tudi "Hus Salieri". Gre za očitno aluzijo na italijanskega skladatelja iz 18. stoletja Antonia Salierija in njegovo domnevno ljubosumje na talent Wolfganga Amadeusa Mozarta. V pismu je tako jasno, kdo je po Štulićevem mnenju genialni Mozart in kdo ljubosumni Salieri.

Rokerska "žajfnica" zaradi skoraj pol stoletja trajajoče zamere

Kdaj natančno se je začelo osebno sovraštvo med glasbenikoma, ni povsem jasno.

Korenine njunega spora pa segajo v konec sedemdesetih let, ko se je Štulić za kratek čas pridružil Parnemu valjku kot kitarist. Sodelovanje je trajalo le približno dva tedna.

Sodelovanje pa se je kljub temu nadaljevalo. Parni valjak je posnel Štulićevi pesmi Jablan in Kad Miki kaže da se boji, Hasanefendić pa je sodeloval pri nastajanju prvih posnetkov Azre, med drugim njenega znamenitega singla Balkan/A šta da radim iz leta 1979.

Zanimivo je, da je Štulić po kratkem sodelovanju s Parnim valjkom leta 1979 o Husu še govoril spoštljivo in ga hvalil kot odličnega profesionalnega glasbenika, potem pa se je – ni povsem jasno kdaj in zakaj, zalomilo.

Znano je, da je Hus leta 2017 v nekem intervjuju izjavil, da ga je Štulić kot človek razočaral in da sta zato prekinila stike.

Kasneje je dejal tudi, da Štulić ni bil dovolj dober kitarist in se ni želel zadovoljiti s stransko vlogo v skupini Parni valjak, saj je hotel biti njen vodja.

Leta 2019 pa je izjavil, da so on in njegovi glasbeni kolegi želeli Štuliću pomagati do prepoznavnosti, ker so verjeli v njegov talent.

Štulić danes takšno razlago odločno zavrača.

Trdi, da je bilo njuno sodelovanje predvsem poslovni dogovor in da je imel Hus od njega več koristi kot obratno. Prepričan je celo, da je prav njuno kratko sodelovanje Parnemu valjku pomagalo do novega glasbenega zagona.

Zamerljivi Johhny

Štulić, ki se je v začetku devetdesetih let umaknil na Nizozemsko, kjer živi še danes, že desetletja ne nastopa. Kljub temu se občasno oglasi z ostrimi javnimi izjavami, pogosto usmerjenimi proti nekdanjim sodelavcem in glasbeni industriji.

Med drugim se je večkrat sprl z nekdanjim bobnarjem Azre Borisom Leinerjem. Leta 2009 mu je očital nastopanje z njegovimi pesmimi, leta 2022 pa ga je znova ostro kritiziral po izidu knjige o skupini Azra.

Še posebej dolgo traja njegov spor z diskografsko hišo Croatia Records, naslednico nekdanjega Jugotona.

Štulić ji očita neupravičeno izkoriščanje njegovih avtorskih pravic in prodajo posnetkov brez njegovega dovoljenja.

Leta 2025 je v javnem sporočilu znova napadel založbo in kupce celo pozval, naj uničijo njeno izdajo znamenitega Azrinega albuma Ravno do dna.

V istem sporočilu je tudi zatrjeval, da je edini pravi član Azre on sam, nekdanje sodelavce pa označil za plačane glasbenike.

Diskografska hiša njegove očitke zavrača oziroma se z njegovo razlago pravic ne strinja.

Štulić tako ostaja ena najbolj samosvojih in kontroverznih osebnosti nekdanje jugoslovanske rock scene.

Čeprav že dolgo ne ustvarja glasbe za koncertne odre, njegove pesmi še vedno živijo, njegovi javni obračuni pa vsake toliko razburkajo glasbeno javnost.