Presenetljive ugotovitve slovenske znanstvenice. Si telo zapomni, koliko sladkorja smo pojedli?

Sladkor, ki ga zaužijemo v maternici in prvih dveh letih življenja, bi lahko vplival na naše zdravje še desetletja pozneje.

Raziskava slovenske znanstvenice je pokazala, da je manj sladkorja v zgodnjem otroštvu povezano z bistveno manjšim tveganjem za nekatere kronične bolezni. Novejše raziskave nakazujejo celo vpliv na hitrost biološkega staranja.

Do teh spoznanj so prišli znanstveniki, ki so raziskovali obdobje med in po koncu druge svetovne vojne v Veliki Britaniji.

Med drugo svetovno vojno in še več let po njenem koncu so morali Britanci številne prehranske izdelke kupovati na živilske nakaznice. Med njimi je bil tudi sladkor. Dovoljena količina sladkorja je bila približno 40 gramov na osebo na dan.

Februarja 1953 so oblasti odpravile omejitve pri nakupovanju sladkarij in čokolade, septembra istega leta pa še pri sladkorju. To pa je povzročilo skokovito rast njegove porabe.

Že leto in pol kasneje so ga Britanci v povprečju zaužili skoraj dvakrat toliko kot pred odpravo omejitev.

Ta nenadna sprememba je desetletja pozneje znanstvenikom omogočila nekaj, kar bi bilo v običajnih raziskovalnih okoliščinah skoraj nemogoče: primerjati zdravje ljudi, ki so bili v najzgodnejšem obdobju življenja izpostavljeni različnim količinam sladkorja.

Med prvimi je to priložnost izkoristila raziskovalna skupina pod vodstvom slovenske znanstvenice dr. Tadeje Gračner z univerze Južne Kalifornije (University of Southern California).

V raziskavi, leta 2024 objavljeni v ugledni znanstveni reviji Science, so analizirali zdravstvene podatke več kot 60.000 Britancev, rojenih med letoma 1951 in 1956.

"Britansko omejevanje porabe sladkorja je ustvarilo redek naravni eksperiment," je v odgovorih na naša vprašanja zapisala dr. Gračner.

"Ljudje, rojeni le nekaj mesecev narazen, so bili zato v zgodnjem življenju izpostavljeni zelo različni dostopnosti sladkorja, predvsem zaradi datuma rojstva in ne zaradi odločitev njihovih družin."

V raziskavi so primerjali tiste, ki so bili omejitvam izpostavljeni že v maternici in po rojstvu, s tistimi, ki so bili spočeti po njihovi odpravi.

Ugotovitve so bile presenetljive.

Manj sladkorja, manjše tveganje za bolezni

Pri ljudeh, ki so bili omejevanju sladkorja izpostavljeni od spočetja do približno drugega leta starosti, je bila stopnja tveganja za sladkorno bolezen tipa 2 za približno 35 odstotkov nižja, za visok krvni tlak pa za okoli 20 odstotkov nižja kot pri ljudeh, ki omejitvam niso bili izpostavljeni.

Poleg tega so se bolezni pri prvi skupini pojavile pozneje. Sladkorno bolezen so v povprečju diagnosticirali približno štiri leta pozneje, visok krvni tlak pa približno dve leti pozneje.

Posebej zanimivo je, da je bila že izpostavljenost omejitvam med nosečnostjo povezana s približno tretjino ugotovljenega zmanjšanja tveganja.

Razlike so se dodatno povečale, če se je omejevanje nadaljevalo tudi po rojstvu, predvsem po šestem mesecu starosti, ko dojenčki običajno začnejo uživati gosto hrano.

To nakazuje, da bi bilo lahko prvih tisoč dni po spočetju, torej obdobje nosečnosti in približno prvih dveh let otrokovega življenja, še posebej pomembno za njegovo zdravje v odraslosti.

To je obdobje izjemno hitrega razvoja možganov, organov in sistemov, ki uravnavajo presnovo, apetit ter shranjevanje energije, je pojasnila dr. Gračner.

Organizem je v tem času zelo prilagodljiv, zato lahko prehransko okolje vpliva na njegovo dolgoročno delovanje.

"A to ne pomeni, da zgodnja izpostavljenost dokončno določi človekovo zdravje. Nanj lahko pomembno vplivamo v vseh življenjskih obdobjih," poudarja dr. Gračner.

Prehrana v prvih letih pa lahko vpliva na to, ali bo posameznik življenjsko pot nadaljeval po bolj ali manj ugodni zdravstveni poti.

"V naši raziskavi so bili zaščitni učinki vidni že pri izpostavljenosti omejevanju sladkorja med nosečnostjo, so se pa še povečali, če se je omejitev nadaljevala po rojstvu, zlasti po približno šestem mesecu, ko otroci navadno začnejo uživati dopolnilno prehrano," je zapisala dr. Gračner.

Ali sladkor vpliva tudi na staranje?

Raziskava dr. Gračner je spodbudila še druge znanstvenike, da so začeli raziskovati morebitne dolgoročne posledice uživanja sladkorja v zgodnjem življenjskem obdobju.

Kot je v začetku oktobra letos poročal britanski Guardian, so novejše raziskave pokazale povezave med manjšo izpostavljenostjo sladkorju v zgodnjem otroštvu in manjšim tveganjem za različne bolezni, med drugim bolezni srca in ožilja, demenco ter nekatere duševne motnje.

Ena od raziskav je denimo pokazala, da je bilo tveganje za diagnozo anksioznosti pri ljudeh, ki so bili omejitvam izpostavljeni v celotnem obdobju prvih tisoč dni, za približno tretjino nižje kot pri tistih, ki so odraščali po odpravi omejitev.

Še bolj zanimive so ugotovitve raziskovalcev, ki so preučevali biološko staranje. Njihove analize so pokazale, da so bili ljudje, ki so bili v najzgodnejšem obdobju življenja izpostavljeni okolju z manj sladkorja, glede na nekatere biološke kazalnike v povprečju približno leto dni mlajši od primerljive skupine.

Znanstveniki so odkrili tudi razlike v nekaterih beljakovinah, ki sodelujejo pri odzivanju celic na hranila in so povezane s procesi staranja.

Vendar to še ne pomeni, da bodo ljudje, ki so kot bili dojenčki izpostavljeni okolju z manj sladkorja, nujno živeli dlje.

Biološka starost, ki jo raziskovalci ocenjujejo na podlagi različnih označevalcev, namreč ni isto kot dejanska življenjska doba.

Kako si lahko telo zapomni sladkor?

Ena največjih ugank ostaja vprašanje, kako lahko razmeroma kratko obdobje prehranjevanja vpliva na zdravje čez več desetletij.

Znanstveniki razmišljajo o več možnih razlagah.

Prva je, da prehrana v obdobju intenzivnega razvoja vpliva na oblikovanje presnove. Organizem se lahko v tem času prilagaja količini in sestavi razpoložljivih hranil, kar bi lahko dolgoročno vplivalo na občutljivost za inzulin, uravnavanje apetita, shranjevanje maščob in druge presnovne procese.

Druga možnost je povezana z oblikovanjem prehranskih navad.

Nekatere novejše raziskave dejansko nakazujejo, da imajo ljudje, ki so odraščali med omejitvami, tudi desetletja pozneje manjšo naklonjenost sladkim živilom.

"Kot prispodoba je izraz presnovni spomin smiseln," je napisala dr. Gračner in dodala, da so med možnimi razlagami tudi epigenetske spremembe.

Preprosto povedano, gre za vpliv prehrane na to, kateri geni se v našem telesu aktivirajo in kateri ne. To pa se potem kaže na različne načine, recimo v zgradbi in delovanju organov, presnove, pri uravnavanju apetita in poznejše vedenjske prehranjevalne vzorce.

"Raziskave kažejo, da lahko zgodnja prehrana pusti dolgotrajne epigenetske sledi. V naši raziskavi teh sprememb nismo neposredno merili, zato ne moremo trditi, da pojasnjujejo naše rezultate," je zapisala dr. Gračner.

Na vprašanje, ali se lahko te epigenetske spremembe prenašajo v naslednje generacije, pa je odgovorila, da o tem obstaja obsežna literatura, vendar pa vseh podobnosti med generacijami ni mogoče pripisati le tem spremembam.

"Opažena podobnost med generacijami lahko odraža več različnih poti: biologijo, skupne prehranske navade, socialno okolje in materialne razmere. Pravi epigenetski prenos je pri ljudeh zato zelo težko ločiti od teh dejavnikov," je zapisala.

Možno je seveda tudi, da se različni mehanizmi med seboj prepletajo.

Previdno pri sklepih

Kljub zanimivim rezultatom znanstveniki opozarjajo, da raziskave še ne ponujajo dokončnih odgovorov.

Tako dr. Gračner poudarja, da njihova raziskava ni bila klinični eksperiment. Raziskava tako ne ugotavlja natančnih količin sladkorja, ki bi lahko vplivale na prehransko, presnovno ali vedenjsko pot, ki vpliva na poznejše zdravje.

"Zgodnja izpostavljenost je lahko ljudi usmerila na drugačno prehransko, presnovno ali vedenjsko pot, ki je nato vplivala na njihovo poznejše zdravje," je pojasnila dr. Gračner.

"Res ugotavljamo, da odrasli, ki niso bili izpostavljeni omejevanju, pozneje zaužijejo več prostih sladkorjev, medtem ko so razlike pri drugih živilih manj očitne. Vendar ne poznamo natančne količine sladkorja, ki jo je v vseh življenjskih obdobjih zaužila posamezna mati ali otrok, zato vseh drugih možnih razlag ne moremo popolnoma izključiti."

Pomembno je tudi razlikovati med omejevanjem sladkorja in pomanjkanjem hrane.

Povojni Britanci sicer niso mogli neomejeno kupovati sladkorja, vendar to ni pomenilo, da so množično stradali ali bili hudo podhranjeni.

Raziskave zato nikakor ne dokazujejo, da je pomanjkanje hrane koristno. Nakazujejo predvsem, da bi lahko bila sestava prehrane v zgodnjem življenjskem obdobju zelo pomembna.

Je genetska nagnjenost k debelosti usoda?

Raziskovalna skupina dr. Gračner v novejši raziskavi preučuje tudi možnost, da lahko zgodnja prehrana vpliva na izražanje genetske nagnjenosti k povečani telesni teži.

"Naši trenutni rezultati kažejo, da genetska nagnjenost ni usoda," je pojasnila dr. Gračner. "Omejevanje sladkorja v zgodnjem življenju je zmanjšalo izražanje genetskega tveganja za debelost v odrasli dobi," je zapisala.

Povedano drugače, osebe, pri katerih je obstajalo določeno genetsko tveganje za debelost in ki so v zgodnjem življenju zaužili manj sladkorja, so bile manj nagnjene k temu, da se bo debelost v odrasli dobi dejansko izrazila.

"Koristi so bile največje pri ljudeh z večjo podedovano nagnjenostjo, posebej pri visceralni maščobi (maščobi okrog trebuha/pasu) in najbolj izrazitih oblikah debelosti," je pojasnila dr. Gračner.

Kot zanimivo ugotovitev je izpostavila, da so ljudje, izpostavljeni omejevanju, pozneje uživali manj prostih sladkorjev. To pomeni, da so v prehrano vključevali manj živil z dodanim sladkorjem oziroma jedli predvsem hrano z naravnimi sladkorji. "Ta prehranska razlika pa se ni bistveno razlikovala glede na genetsko tveganje," je dodala dr. Gračner.

Kot je pojasnila, želijo v prihodnje bolje razumeti mehanizme, ki so povezani s prehrano in debelostjo, pa tudi, ali se podobne interakcije pojavljajo tudi pri drugih boleznih.

"Ugotovitve so obetavne, vendar gre za novo delo, ki ga mora pred dokončnimi sklepi oceniti in ponoviti širša znanstvena skupnost," je zapisala dr. Gračner.

Kaj to pomeni za današnje otroke?

Pisali smo o tem, da je skupina znanstvenikov identificirala debelost kot največjo grožnjo zdravju človeštva v bližnji prihodnosti. A to grožnjo lahko preprečimo ali omilimo.

Ali lahko spoznanja omenjenih raziskav prenesemo v sodobni čas, ki ga zaznamujeta pretirano uživanje prostega sladkorja in s tem debelost?

"Sedanje smernice priporočajo, naj dojenčki in otroci, mlajši od dveh let, ne uživajo dodanih sladkorjev oziroma naj se sladkor ne dodaja dopolnilni prehrani," je odgovorila dr. Gračner.

Pri tem je pomembno razlikovati med dodanim oziroma prostim sladkorjem in sladkorji, ki so naravno prisotni v mleku, sadju in drugih nepredelanih živilih.

"Naši rezultati podpirajo načelo, naj bo rutinska izpostavljenost dodanemu sladkorju v zgodnjem otroštvu čim manjša. Ne pomenijo pa, da je treba sladkor popolnoma prepovedati ali da je občasen priboljšek problem. Verjetno sta pomembnejša vsakodnevno prehransko okolje in splošna kakovost prehrane," je odgovorila.

Zgodovinski dogodek izpred več kot sedemdesetih let tako odpira vprašanje, ki je danes morda še pomembnejše kot takrat.

V času, ko so sladkor in sladkana živila dostopni skoraj na vsakem koraku, bi lahko imele prehranske odločitve v najzgodnejšem otroštvu precej daljnosežnejše posledice, kot smo si doslej predstavljali.