Srbska profesorica biologije je prenovila podedovano razpadajočo hišo in iz nje naredila pravi mali raj. "Krivi so Slovenci," pravi.
Slavica Bošković je v vasi Banja blizu Aranđelovca v Srbiji po očetu podedovala staro, neugledno in na pol porušeno hišo, ki so jo vaščani uporabljali kot svinjak in hlev za piščance. Čeprav so jo izkušeni mojstri prepričevali, da bi bilo bolje, če hišo poruši, se je odločila, da bo iz nje naredila svoj mali raj – korak za korakom, piše portal nova.rs.
Danes 66-letna upokojena profesorica biologije je, dokler je še bila zaposlena, večino časa živela v Kragujevcu, domov pa je hodila na obisk k staršem le za konec tedna. Na domačem, 65 arov velikem posestvu, sta si starša sicer zgradila manjšo hišico, še vedno pa je tam stala dedova “blatnjara”, kot takšnim hišam pravijo v Šumadiji, zgrajena iz lesa in ometana z blatom. “Še sama ne vem, koliko je ta hiša stara,” je povedala Slavica in dodala, da je sama o njej vse življenje razmišljala kot o hlevu, brez načrtov, da bi morda ta stavba nekoč postala središče posestva.
“V Sloveniji sem videla, kako skrbijo za dediščino”
Vse pa se je spremenilo, ko je začela planinariti. “Ko sem bila s planinci v Sloveniji, so nas gostili člani nekega slovenskega planinskega društva,” je dejala.
“Eden od slovenskih planincev si je zaželel, da bi videl staro šumadijsko hišo, da bi si lahko predstavljal, kako se je živelo nekoč. Kmalu so nam vrnili obisk in bila sem presrečna, da sem jih lahko gostila v očetovem vikendu. Ta je majhen, tako da smo spali na tleh, na izposojenih vzmetnicah, kjerkoli je to bilo možno. Ljubezen tega druženja me je izpolnjevala, hkrati pa me je bilo zelo sram, ker je na dvorišču še vedno stala tista grdoba. Prav ponižano sem se počutila. V Sloveniji sem videla, kako skrbijo za svojo dediščino, stare hiše so urejene. Moja pa je bila resnično grda. Takrat mi je postalo jasno, da moram nekaj narediti,” je povedala Slavica.
Odločila se je, da bo “blatnjaro” spremenila. Tri leta je usklajevala delovne obveznosti in dela, potrebna za obnovo, na koncu pa ji je uspelo, je s ponosom povedala. Iz hiše, v kateri so drugi videli le prhle deske in razpadajoče zidove, je Slavica ustvarila mozaik starih predmetov, načrtovala okna in mesta, na katera bo posadila rože ali postavila kakšen okras.
Vse, razen zahtevnih obrtniških del, kot je postavitev ostrešja in pokrivanje strehe, sta opravili s hčerko. Pri tem sta izkoristili ves material iz stare hiše, ki je še bil uporaben. Zdaj pravi, da še sama ne ve, kako ji je uspelo in od kod je dobila vso to energijo.
“Obe s hčerko sva zaljubljeni v ta kraj in naravo. Dokler sva delali, sem imela vizijo o tem, kako je naj nekaj videti. Četudi v prvem trenutku nisem imela rešitve, sem tako dolgo razmišljala o možnostih, da sem na koncu do nje prišla,” je pripovedovala.
Ljubezen, ljubezen in samo ljubezen
Slavica že od mladih let piše pesmi in nekaj zbirk je tudi objavila. V poetičnem stilu je tako povedala, da je za vse, kar je uspela narediti, zaslužna velika ljubezen.
“Nosila me je ljubezen do staršev in tega, kar mi je ostalo za njima. Nosila me je ljubezen do ljudi, ki sem jo nasledila po očetu, in velika ljubezen do narave in lepega,” je strnila pripoved o letih, ki jih je porabila za obnovo.
In res je, kamorkoli se na dvorišču človek obrne, povsod je moč videti lepoto in skrbno izbrane detajle. Velik travnik ob hiši je Slavica spremenila v park z zimzelenim grmičevjem, platanami, bresti in brezami, med katerimi so nasajena tudi sadna drevesa starih sort, ki zorijo v različnih obdobjih. Navdih je dobila pri vnukih in otrocih svojih prijateljev, ker je želela, da bi lahko od pomladi do jeseni v vsakem trenutku utrgali in pojedli neškropljene sadeže.
Iz shrambe za koruzo je naredila spalnico
Notranjost hiše je Slavica opremila s petrolejkami, svečniki, starimi slikami, gobelini, volnenimi preprogami, kvačkanimi zavesami, lončenimi posodami in s številnimi drugimi drobnimi stvarmi, ki so jih nekdaj uporabljali v gospodinjstvih. Vse je dobila v dar od svojih prijateljev in sovaščanov, vsak predmet pa je očistila, prebarvala in prelakirala.
Slavičin najljubši prostor v hiši je spalnica, ki si jo je uredila v stari shrambi za koruzo. V njej je naredila podest, na katerega je postavila posteljo. V šali pravi, da se njeni prijatelji, ko pridejo na obisk, kar “grebejo” za to, kdo bo spal v njej.
Kot nekdanja učiteljica, pravi, ne more brez učilnice in tako je enega od pomožnih objektov spremenila v učilnico s knjigami in šolskimi predmeti. Naredila pa je tudi majhen oder, na katerem njeni prijatelji pesniki in pisatelji lahko prebirajo poezijo in se pogovarjajo o umetnosti.
“Najbolj se veselim obiskov iz Slovenije”
Slavica, ki priznava, da je energijo za obnovo dobila prav pri srečanjih s slovenskimi planinci, poudarja, da so prav oni “krivi” za to, da je svojo vizijo tudi uresničila.
Sčasoma so postali njeni bližnji prijatelji, skorajda sorodniki, in z njimi se sreča večkrat na leto. “Bili so priče nekdanje grdobe. Vedno, ko opazijo kaj novega, mi zaigra srce. Vedo za mojo strast po redu in me vsakič obdarujejo z darili za hišo in dvorišče,” je povedala Slavica.
Z velikim zadovoljstvom pove, da so potem, ko so videli, kako je ona uredila staro hišo, tudi drugi vaščani v Banji začeli urejati svoja dvorišča in kraj je zacvetel.
Ponosna je tudi, da so sosedje v bližnjem gozdu odstranili divje odlagališče in zdaj lahko prijatelje, ne da bi jo bilo sram, popelje na bližnjo razgledno točko.
“Zame je vse to veliko bogastvo, ki ga nosi vsakdo od nas. Zavedati se moramo svoje vrednosti in lepote, ki nam je bila dana zastonj in ki se nam ponuja. S tem je treba biti zadovoljen, sprejemati lepoto in v njej uživati. V ljudeh vedno najprej vidim dobro, na takšnem prostoru pa je lahko biti dober. Lahko je gojiti in sprejemati lepoto,” je Slavica zaključila pripoved o svojem malem raju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!