So ljudje v srednjem veku res verjeli, da je Zemlja ravna?

Leta 1828 je ameriiški pisatelj kratkih zgodb in zgodovinar Washington Irving objavil knjigo "Življenje in potovanja Krištofa Kolumba" (The Life and Voyages of Christopher Columbus), leposlovno delo, ki so ga številni pozneje zmotno sprejeli kot zgodovinsko dejstvo.

V enem od poglavij je bralcem predstavil prizor, ki se je močno vtisnil v kolektivni spomin: Kolumb stoji pred španskim kraljem Ferdinandom in kraljico Izabelo ter se sooča z menihi, teologi in učenjaki, ki naj bi se oklepali Svetega pisma, medtem ko naj bi le on razumel resnico o okrogli Zemlji.

Po tej izmišljeni različici zgodovine se je Kolumb podal na svoje znamenito potovanje proti Amerikama zato, da bi svetu dokazal, da Zemlja ni ploščata.

Gre za privlačen mit, ki je našel pot celo v nekatere šolske učbenike.

Toda ni resničen.

O okrogli Zemlji so razmišljali in jo celo izmerili že stari Grki

Izobraženi Evropejci v renesansi in že prej, v srednjem veku, so dobro vedeli, da je Zemlja okrogla.

Okroglo Zemljo je zagovarjal že starogrški filozof Aristotel skoraj 1.800 let prej.

Svoj zagovor je temeljil na opazovanju, da med luninim mrkom Zemlja na Luno meče okroglo senco in na poročanju popotnikov, da vidijo različna ozvezdja, če potujejo proti severu ali jugu.

Je pa zato drugi starogrški filozof in matematik, Eratosten, v 3. stoletju pred našim štetjem našel bolj neposreden dokaz za okroglo Zemljo in celo izračunal njen obseg.

Slišal je, da se v mestu Siene, blizu današnjega Asuana na jugu Egipta, opoldne ob poletnem solsticiju dogaja nekaj nenavadnega. Sonce je bilo tako visoko, da je njegova svetloba segla do dna globokega vodnjaka, navpična palica pa skoraj ni metala sence.

Severneje, v Aleksandriji, tega pojava ni bilo. Istega dne opoldne je navpična palica še vedno metala senco.

Sončni žarki na Zemljo prihajajo skoraj vzporedno. Če je bilo torej Sonce v Sieni natanko nad glavo, v Aleksandriji pa ne, je to pomenilo, da se zemeljska površina med mestoma ukrivlja.

Eratosten je izmeril kot sence v Aleksandriji na približno 7,2 stopinje – to je ena petdesetina celotnega kroga.

Torej - če razdalja med Sieno in Aleksandrijo predstavlja eno petdesetino Zemljinega obsega, potem mora biti celoten obseg petdesetkrat večji od te razdalje.

Tedanji geometri so ocenili, da mesti ločuje približno 5.000 stadijev, torej bi obseg Zemlje moral biti 250.000 stadijev.

O natančni dolžini stadija zgodovinarji še danes razpravljajo, ob običajno sprejeti vrednosti pa Eratostenov izračun znaša približno 39.000 do 40.000 kilometrov.

Po sodobnih meritvah znaša obseg Zemlje približno 40.008 kilometrov po poldnevnikih in 40.075 kilometrov po ekvatorju.

Z drugimi besedami: Eratosten se je pred več kot 2.000 leti zgolj s palico in lastno iznajdljivostjo presenetljivo približal pravi vrednosti.

Znanje iz antike se je ohranilo

Ko je staro Grčijo osvojil Rim in ko je propadlo tudi Rimsko cesarstvo, so znanje prevzela razdrobljena srednjeveška kraljestva, ki so nastala na njegovih ostankih.

Klasična grška besedila pa so se ohranila tudi na vzhodu, kjer so jih kasneje ohranjali, prevajali in nadgrajevali islamski učenjaki. Ti so bili v primerjavi z evropskimi še veliko bolj razgledani in prav tako prepričani, da je Zemlja kroglasta.

Vendar pa se je prav zaradi ohranjanja znanja starih Grkov v Evropi ohranila tudi ideja o okrogli Zemlji.

Beda Častitljivi, angleški menih in učenjak, je okoli leta 723 zapisal: "Razlog, da dnevi niso povsod enako dolgi, je okroglost Zemlje. Ni brez razloga imenovana ‘svetovna krogla’ … V resnici je krogla, postavljena sredi celotnega vesolja. Ni zgolj okrogla kot ščit ali razprostrta kot kolo, temveč je podobna žogi, saj je enako zaobljena v vse smeri."

Do 13. stoletja je bilo to že ustaljeno učenje.

Delo "De sphaera mundi" (O nebesni sferi), ki ga je okoli leta 1230 napisal Johannes de Sacrobosco, je postalo eden najvplivnejših evropskih učbenikov astronomije.

Opisovalo je Zemljo kot kroglo in navajalo dobro znane dokaze: različna ozvezdja na različnih zemljepisnih širinah, mrke, ki jih opazujejo ob različnih časih, ter dejstvo, da mornarji z vrha jambora vidijo dlje.

Delo so še stoletja kasneje prepisovali in po izumu tiska tudi tiskali ter ga kot učbenik uporabljali na evropskih univerzah.

Predstavo o kroglasti Zemlji pa so sprejemali tudi drugi pomembni srednjeveški misleci, kot so bili Tomaž Akvinski, Albert Veliki in Roger Bacon.

Tudi Dantejeva Božanska komedija iz 13. stoletja navsezadnje predpostavlja kroglast planet.

Dante in Vergil potujeta skozi središče Zemlje, kjer se smer težnosti obrne, nato pa prideta na nasprotno poloblo.

Takšen prizor na ploščatem svetu sploh ne bi bil mogoč.

Po današnjih merilih so se sicer srednjeveški učenjaki v marsičem tudi motili.

Večina jih je denimo zagovarjala geocentrični model vesolja, po katerem Zemlja miruje v njegovem središču. Toda le redki ugledni učenjaki so trdili, da je Zemlja ploščata.

Nekateri so vendarle verjeli v ploščato Zemljo

Pri popravljanju zgodovinskih zmot lahko hitro zanihamo tudi v drugo skrajnost.

Zato je treba povedati, da so v pozni antiki in srednjem veku obstajali tudi zagovorniki ploščate Zemlje.

Laktancij, zgodnjekrščanski pisec, se je norčeval iz zamisli, da bi ljudje živeli na drugi strani krogle.

Menih in trgovec Kozma Indikoplevst je v 6. stoletju v delu "Krščanska topografija" zagovarjal kozmologijo ploščate Zemlje.

Toda zgodovinarji ga obravnavajo kot predstavnika obrobnega pogleda, ki je nasprotoval prevladujočemu mnenju izobraženih ljudi njegovega časa. Njegov vpliv v zahodni Evropi pa je bil zelo omejen.

Kaj so verjeli običajni ljudje?

Večina srednjeveških prebivalcev ni zapustila pisnih virov. Velika večina je bila tudi nepismena.

O njihovem pogledu na svet lahko zato le ugibamo.

Toda če sodimo po ohranjenih zapisih, ni razloga za domnevo, da je večina verjela, da je Zemlja ploščata in da bi lahko z njenega roba padli v brezno.

Izmišljena podoba srednjega veka kot dobe mračnjaštva in nevednosti

Predstava o srednjem veku kot obdobju vere v ploščato Zemljo je v veliki meri nastala šele po srednjem veku, večinoma v 18. in 19. stoletju, ko je bil srednji vek časovno že tako oddaljen, da so ga morali pravzaprav "izumiti".

Ljudje, ki so živeli v srednjem veku (od propada Rimskega cesarstva do nekje 13. ali 14. stoletja) namreč zase niso govorili, da živijo v srednjem veku.

Zanje je bilo njihovo obdobje prav tako sodobno, kot je dandanašnji za nas.

Izraz "srednji vek" se je prvič pojavil šele v obdobju renesanse, dokončno pa uveljavil v 18. stoletju.

Podoba srednjega veka kot obdobja "mračnjaštva in nevednosti" se je posebej močno utrdila v 19. stoletju, ko se je utrjevala podoba, da je človeštvo s pomočjo znanosti ob zavračanju vpliva religije doseglo "razsvetljenje".

V to podobo pa je sodilo tudi prepričanje, da so ljudje iz srednjega veka verjeli v ploščato Zemljo.

Poleg že omenjenega Irvinga, ki je to zgodbo razširil s svojo biografijo Kolumba, so to prepričanje utrjevala že nekatera druga dela.

Mit, da so "ljudje v srednjem veku verjeli, da je Zemlja ploščata", tako pove precej manj o srednjem veku kot o moderni dobi, ki si je srednji vek izmislila kot svoje nasprotje: umazan, temačen, neveden, lahkoveren in čakajoč, da ga bo rešila znanost 19. stoletja.

Danes je več zagovornikov ploščate Zemlje, kot jih je bilo v srednjem veku

Mit se je ohranil tudi zato, ker nam laska.

Kako naivni in zaostali so bili ti ljudje srednjega veka, kajne?

Ironično pa je, da danes – v dobi umetne inteligence in tisočev satelitov, ki krožijo okoli Zemlje – verjetno živi več zagovornikov teorije o ploščati Zemlji kot kadar koli v zgodovini.

Mit o srednjeveški ploščati Zemlji zato pove več o naši sodobni vzvišenosti kot o domnevni srednjeveški nevednosti.

Srednjeveški učenjaki niso pozabili, da je Zemlja okrogla.

To znanje so podedovali iz antike, ga poučevali v šolah in ga vključili v svojo predstavo o vesolju, ki je bila v drugih pogledih sicer napačna: Zemlja je mirovala v središču, planeti so se gibali po ugnezdenih sferah, astronomija pa se je brez težav prepletala s teologijo in astrologijo.

Njihov pogled na svet ni bil sodoben niti znanstveno pravilen. Vendar pa tudi ni bil neumen.

Prava zmota pripada poznejšemu obdobju, ki je srednji vek spremenilo v njegovo karikirano podobo, je v članku na to temu na portalu ZME zapisal Tibi Puiu, novinar, katerega področje je znanost.

Kaj je Kolumb v resnici želel doseči in kaj so mu govorili nasprotniki?

In če se vrnemo k zgodbi iz začetka.

Kaj je Kolumb v predstavitvi svoje odprave španskemu kraljevemu paru in velikašem resnično želel in kakšne pomisleke so imeli tisti, ki so mu nasprotovali.

Kolumb je želel doseči Azijo s plovbo proti zahodu. A ne zato, da bi dokazal, da je Zemlja okrogla. Tega mu sogovornikom ni bilo treba dokazovati, kajti ti so v to že bili prepričani. Imeli pa so drugačen pomislek.

Po njihovem mnenju je bila Zemlja za takšen podvig preprosto prevelika. Menili so namreč, da je Azija veliko dlje, kot je trdil Kolumb.

Vendar jih je Kolumb vseeno uspel prepričati.

In izkazalo se je, da so njegovi nasprotniki imeli prav. Kolumb je imel srečo, da je na poti proti Aziji naletel na Ameriko (za katero je bil prepričan, da je vzhodna Indija).

Če med Evropo in Azijo ne bi bilo ameriškega kontinenta, bi njegovi odpravi zelo verjetno zmanjkalo hrane in pitne vode.

Ljudje se torej niso bali roba sveta, temveč tega, da je svet prevelik in preveč okrogel, da bi ga bilo mogoče prepluti s takratno tehnologijo.

Nasprotovanje Kolumbu je bilo zato deloma spor o pravilnih meritvah, ne pa o tem, ali je Zemlja okrogla ali ploščata.