Za motnjami hranjenja zbolevajo čedalje mlajši, na pediatrični kliniki obravnavajo že otroke, stare devet in deset let. Kako prepoznati motnje hranjenja, kako pomagati? Kaj lahko naredite starši, kaj šola in kaj družba, da bi bilo motenj hranjenja čim manj?
Meta Vražič, ki je zdaj študentka, je začela hujšati med 3. in 4. letnikom srednje šole.
“Vse se je vrtelo okoli tega, da sem debela punčka,” se spominja. “Zdaj razumem, da je šlo za generacijsko travmo. Mama ima nezdrav odnos do hrane, od nekdaj se je izogibala ogljikovih hidratov. Babica pa je poudarjala pomen tega, da moraš biti drobna, da si všeč fantom.” Brat, ki se je ukvarjal s športom, je smel jesti več in smel je jesti karkoli, tudi čokolado, je dejala in dodala: “Zame so veljale omejitve.” S tem se je “naučila”, da je njeno telo najpomembnejša stvar. Zato je začela hujšati. “Hitro je šlo v drugo smer. Videla sem rezultate, slišala komplimente. Kar naenkrat nikoli nisem bila dovolj suha. Hujšanje je spodbujal tudi moj takratni fant.” Kako je bilo, ko se je pri njej začela anoreksija, je za Poglobljeno povedala v spodnjem videu.
Anoreksija se lahko razvije že pri sedmih letih
Za motnjami hranjenja zbolevajo vedno mlajši, starost, pri kateri se začnejo pojavljati simptomi motenj hranjenja, se niža, opaža specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Melita Bokalič. Tako na ljubljanski pediatrični kliniki obravnavajo že otroke, stare devet in deset let. “Po občutku bi rekla, da se starostna meja niža za vse duševne motnje. To je mogoče povezati s tem, da so otroci zelo izpostavljeni odraslemu svetu, še posebej prek družbenih omrežij. Otrokom krademo otroška leta in jih prej pošiljamo v adolescenco in najstniške težave.”
Pojavnost motenj hranjenja je naraščala v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, zadnji dve desetletji pa po določenih študijah incidenca ostaja približno enaka.
Ko so na zavodu za šolstvo analizirali usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, se je pokazalo, da je med dekleti več dolgotrajnih bolezni. Pri tem gre, kot so nam pojasnili, zlasti za težave in odsotnosti zaradi duševnih motenj, kot sta tudi anoreksija in bulimija.
Od leta 2010 do 2021 so se najpogosteje zaradi motenj hranjenja zdravili mladi, stari od 15 do 19 let. V letu 2020 pa je bila starostna skupina, ki je prevladovala pri zdravljenju, od 10 do 14 let. To je sicer mogoče pripisati tudi covidu, saj so takrat v bolnišnico sprejemali mlajše, je pojasnila specialistka javnega zdravja in socialne medicine na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) Alenka Hafner. Med epidemijo so se namreč kadri in prostori v zdravstvu namenili predvsem zdravljenju okuženih, številne zdravstvene storitve pa so bile prekinjene. Zaprt je bil tudi oddelek za zdravljenje motenj hranjenja na ljubljanski psihiatrični kliniki.
Le četrtina oseb z anoreksijo hujša tako, da ne je
Motnje hranjenja se ne definirajo samo po simptomih: oseba z anoreksijo ni zgolj tista, ki ne je in je presuha, oseba z bulimijo pa ni zgolj nekdo, ki po jedi bruha, kot je splošna percepcija teh dveh duševnih motenj v javnosti. Anoreksija in bulimija se med seboj razlikujeta predvsem po tem, ali je bolnik podhranjen in pri katerih letih se bolezen razvije. Bolniki z anoreksijo so podhranjeni (odrasli bolniki imajo indeks telesne mase pod 17,5), bolniki z bulimijo pa imajo normalen indeks telesne mase. Anoreksija se običajno razvije zgodaj v življenju, na prehodu iz otroštva v adolescenco. Bulimija se razvije kasneje: na prehodu iz adolescence v zgodnjo odraslost, je pojasnila vodja enote za zdravljenje motenj hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana Karin Sernec.
Pri obeh boleznih ločimo restriktivno in purgativno obliko. Pri restriktivni obliki anoreksije je glavni mehanizem hujšanja restrikcija hrane, kar pomeni, da oseba ne je. Ob tem lahko bolniki hujšajo tudi s povečano telesno vadbo. Tudi pri purgativni obliki anoreksije si osebe odrekajo hrano. Ko pa jedo, pa to izbruhajo oziroma jo iz telesa odstranijo na drugačne načine. Pri purgativni bulimiji nervozi gre za prenajedanje in bruhanje ali drug način odstranjevanja hrane iz telesa, pri nepurgativni obliki pa so prisotne epizode prenajedanja, ki jim sledi drugo kompenzatorno vedenje, kot sta povečana vadba ali več dni stradanja. “Zmotno je prepričanje, da je več restriktivne oblike anoreksije. Približno četrtina oseb z anoreksijo ima restriktivno obliko, tri četrtine pa purgativno obliko. Tri četrt oseb z bulimijo ima purgativno obliko, nepurgativno pa četrtina bolnikov,” je povedala Sernec.
Pri obeh je prisotna tudi psihopatologija motnje hranjenja. “Gre za stalno ukvarjanje s telesom, postavo, prehrano in z nerealnimi pričakovanji, kaj je ustrezna telesna teža. Če oseba hujša brez psihopatologije motnje hranjenja, ne moremo govoriti o motnji hranjenja,” je povedala Bokalič. V zadnjem času se veliko govori tudi o bigoreksiji (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksiji (obsedenost z zdravo prehrano). “Nobena od teh dveh motenj še ni klasificirana v mednarodni klasifikaciji bolezni,” je pojasnila Bokalič. “Da govorimo o duševnih motnjah, mora priti do dovolj hudih posledic na funkcioniranje posameznika. Če se nekdo prehranjuje zelo zdravo in zaradi tega njegovo funkcioniranje ni okrnjeno, nima duševne motnje.”
Oceniti, koliko oseb ima motnje hranjenja, je zahtevno, saj oboleli iz različnih razlogov svoje stanje prikrivajo. Leta 2021 so na NIJZ našteli 536 obiskov osebnega zdravnika ali pediatra zaradi motenj hranjenja. Ta številka sicer ne odraža števila bolnikov, ki je nižje, je opozorila Alenka Hafner. Istega leta je bilo 183 oseb zaradi motenj hranjenja hospitaliziranih.
Gre za drugo leto epidemije covida: tako 2020, ko se je epidemija pri nas začela, kot 2021 so na NIJZ zaznali porast obiskov zdravnika in hospitalizacij zaradi motenj hranjenja. Stopnja (gre za število obiskov zdravnika na 100.000 prebivalcev) je pri ženskah med letoma 2010 in 2019 znašala od 17, 6 do 24,3. Leta 2020 je narasla na 25,3, leta 2021 pa 44,7. Porast je NIJZ zabeležil tudi pri moških.
Na pediatrični kliniki se približno 70 bolnikov letno na novo vključi v ambulantno obravnavo, 30 pa je hospitaliziranih. Okoli 60 bolnikov pregledajo urgentno. Ti so lahko hospitalizirani pri njih, če to zahtevajo posledice hujšanja, ali pa jih na obravnavo usmerijo drugam. Obravnavajo tako deklice kot dečke, na vsakih deset deklic pa imajo enega dečka, je navedla Bokalič.
Če bi bili krivi samo mediji, bi anoreksijo imeli vsi
Vzroki za nastanek motenj hranjenja so kompleksni. Ne gre samo za eno opazko, en zbodljaj sošolca, izpostavljenost Instagramu ali TikToku ali pa zgolj za perfekcionizem. Motnje hranjenja se razvijejo ob prisotnosti bioloških in psiholoških komponent ter v določenem socialno-kulturološkem okolju. Gre za bio-psiho-socialni model, je povedala Bokalič. Znano je, da so z nastankom motnje hranjenja povezani določeni geni. A če ima otrok te gene, še ne pomeni, da bo razvil motnjo hranjenja. Na razvoj lahko vpliva tudi posameznikov mikrobiom, gre za bakterije, viruse in glive, ki živijo v črevesju, je pojasnila Bokalič.
Motnje hranjenja, še posebej anoreksija, se razvijejo pri osebah z določenimi osebnostnimi potezami, kot so visoka mera perfekcionizma, bolj rigidno razmišljanje, vse stvari jemljejo bolj dobesedno in zelo strogo sledijo pravilom. V razvojni dobi pa tudi strah pred odraščanjem.
Socialno-kulturološko okolje pa so tako zahodna kultura, ki je prepredena z idealom vitkosti, pritisk vrstnikov in družbena omrežja. “V okolju, kjer vsi poudarjajo postavo in hujšajo, bo otrok, ki ima še biološki in psihološki nastavek, zelo verjetno razvil motnje hranjenja. Okolje predstavlja sprožilec. Podobno je z družbenimi omrežji, ki razvijajo nedosegljive lepotne ideale,” je razložila Bokalič. Mediji in družbena omrežja pa niso edini vzrok za nastanek motenj hranjenja, je poudarila tudi Sernec. “Sicer bi motnje hranjenja imeli vsi.”
Motnja z eno najvišjih stopenj smrtnosti
Anoreksija je ena od duševnih motenj z najvišjo stopnjo smrtnosti. Na telesu pusti ogromno posledic, še posebej če se začne v razvojni dobi, ko se otroško telo še razvija. Ženske z anoreksijo izgubijo menstruacijo, kar vodi v znižano kostno gostoto in predčasno osteoporozo. “Te punce in mlade ženske imajo zelo krhke kosti, a so še vedno zelo aktivne. Zato je večja verjetnost, da se bodo kosti zlomile in da bodo zlomi komplicirani. Mineralizacijo kosti, ki sicer poteka do pubertete, je kasneje težko izboljšati,” je povedala Melita Bokalič.
Krhke kosti, atrofija možganov, zakasnitev razvoja, slabša rast … elektrolitske motnje, težave s srcem, okvarjene sluznice …
Pri dolgotrajni podhranjenosti nastane tudi atrofija možganov, možgani se skrčijo kot pri demenci. “Zakasni ves njihov razvoj, zamudijo tudi čustveni razvoj v tem obdobju. Tako jih ne zanimajo najstniške teme, ki zanimajo njihove vrstnike. Zaradi tega pogosto ostanejo socialno izolirane,” je pojasnila. Lahko se pojavi tudi zaostanek v rasti.
Otroci, pri katerih se bolezen pojavi zgodaj, ne speljejo niti ene razvojne naloge, pa je opozorila Karin Sernec. “Pet ključnih razvojnih nalog je: identiteta, spolna identiteta, odnos do vrstnikov, odnos do avtoritete, odnos do dela. Osebe z anoreksijo teh razvojnih nalog ne speljejo. Tudi zato je obravnava oseb z anoreksijo toliko bolj kompleksna.”
Pri bulimiji pa so najbolj nevarne posledice bruhanja. “Lahko se okvari sluznica, požiralnik lahko celo poči. Zaradi elektrolitskih motenj, ki so posledica bruhanja, lahko nastanejo težave z delovanjem srca. Bolniki imajo tudi poškodovano, rumeno sklenino in povečano žlezo slinavko,” je opisala Bokalič.
Zaradi motenj prehranjevanja je v Sloveniji med letoma 2015 in 2021 umrlo deset oseb.
Simptome je povezal šele zdravnik na urgenci
“Opazila sem, da je spremenila prehrano. Tudi sredi zime je spala pri odprtem oknu in ugasnjenem radiatorju, češ da ji je vroče. Na dopustu smo se vsak dan skregali, ker bi vsak dan znova jedla le solato. Da je zelo hudo, pa sem vedela, ko sem jo videla v kopalkah. Po tem je shujšala še za šest kilogramov,” nam je obdobje, ko je ugotovila, da ima hči anoreksijo, opisala mama srednješolke.
“Nisem zmogla več. Pred hčerko sem jokala, kričala sem: ‘Pa saj se ubijaš.’ Prosila sem jo, naj me pusti pri miru, ker se moram soočiti s tem, da bo ubila sama sebe in da je ne bo več.”
mama srednješolke z anoreksijo v pogovoru za Poglobljeno
Mama študentke, ki so ji anoreksijo diagnosticirali pri 19 letih, pa se spominja, da so sprva zdravili le simptome. “Najprej je izgubljala lase, nato je imela težave tudi s prebavo. Vendar takrat simptomov še nismo povezali med sabo, za vsako težavo smo jo peljali k ustreznemu specialistu. Oči nam je odprl šele zdravnik na urgenci, kjer je končala zaradi izgube zavesti.”
Kako prepoznati?
Navadno se začne z omejevanjem hrane in izločanjem določene vrste hrane, kot so ogljikovi hidrati in maščobe, je znake, po katerih je mogoče prepoznati anoreksijo, opisala Melita Bokalič. Otroci ali mladostniki začnejo preštevati kalorije, preverjajo etikete, izpuščajo obroke in se izogibajo srečanjem, na katerih je prisotna hrana.
Veliko družinskih prepirov je povezanih s hrano. Otroci postanejo jezni, razdražljivi, včasih tudi agresivni, vedno bolj so zaprti vase. “Ker so lačni, se nenehno ukvarjajo s hrano. Začnejo kuhati kosila za celo družino, sami pa ne jedo, saj da so pojedli že vmes.” Lahko začnejo tudi pretirano telovaditi, po obrokih odhajajo na stranišče ter se vanj zaklepajo.
Zatem se pokažejo tudi posledice anoreksije na telesu: izjemna suhost, podhranjenost, izpadanje las, mrzle roke, začne se jim vrteti in izgubljajo zavest. Bližnji naj bodo pozorni na spremembe prehranjevalnih, spalnih in socialnih navad, pa svetuje Karin Sernec. Spremembe teh lahko kažejo tudi na depresijo, anksioznost ali eksperimentiranje z drogami. “Pomembno je, da se v miru usedemo in jasno, argumentirano povemo, katere spremembe opažamo, da nas to skrbi, da ga imamo radi, in vprašamo, kaj se dogaja. Povemo tudi, da mi sumimo, da gre za motnje hranjenja.” Več o tem, kako prepoznati motnje hranjenja in kako pomagati, v videu:
Verjetno bo potrebnih več pogovorov, preden bo oseba priznala, da ima težavo. Če gre za odraslo osebo, ki ti je zaupala, da ima te težave, pa je pomembno, da je ne pošlješ takoj k strokovnjaku. “To bo doživela kot zavrnitev. Pomemben je pogovor. Če se stanje ne izboljša, pa predstavimo možnosti zdravljenja. Večini se je najlažje najprej obrniti na nevladne organizacije,” je povedala Sernec. Darja Marija Korevec iz Svetovalnice za motnje hranjenja Muza je opozorila, da se osebe z motnjo hranjenja ob stavkih, kot sta ‘Le samo malo več jej!’ in ‘Saj veš, da je bruhanje škodljivo; nehaj s tem!’, še bolj zaprejo. “Oseba z motnjo hranjenja se ob takih izjavah počuti povsem nerazumljeno,” je pojasnila in dodala, da je bolje pokazati zanimanje.
Kje poiskati pomoč?
- osebni zdravnik ali pediater
- svetovalnica za motnje hranjenja Muza (telefon: 01 425 03 38, elektronski naslov: [email protected])
- spletna svetovalnica To sem jaz
- društvo Svetovalni svet (telefon: 068 648 695, elektronski naslov: [email protected], Facebook)
- anonimni prekomerni jedci (telefon: 041 699 328, elektronski naslov: [email protected])
- Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov
Pot do ozdravitve je dolga, a motnje hranjenja so ozdravljive
Motnje hranjenja so ozdravljive. Polovica bolnikov ozdravi, 25 odstotkov bolnikov pa ima obdobja izboljšanja in poslabšanja. 20 odstotkov bolnikov ima kronično obliko motenj hranjenja, pri kateri ni popolne ozdravitve, je povedala Bokalič.
Tako zdravljenje otrok kot zdravljenje odraslih se začne ambulantno. Na ljubljanski pediatrični kliniki zdravijo bolnike do 18. leta, letno je hospitaliziranih okoli 30 bolnikov, 70 pa se jih na novo vključi v ambulantno obravnavo. Otroke zdravijo tudi na enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo na kliniki za pediatrijo v UKC Maribor. Starejše od 17 let pa zdravijo v enoti za zdravljenje motenj hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Letno sprejmejo 45 bolnikov. To je edini tovrsten oddelek za zdravljenje motenj hranjenja pri nas. “Tudi po Evropi imajo en tak oddelek na dva milijona prebivalcev,” je pojasnila Sernec.
Zdravljenje otrok poteka multidisciplinarno, vključuje tudi svetovanje o jedilniku. Veliko časa namenijo tudi staršem, saj so njihovi soterapevti: so tisti, ki doma prevzamejo odgovornost za prehrano otroka in čustveno podporo. Potem ko otrok usvoji ustrezne vzorce hranjenja, pa pride na vrsto tudi psihoterapija.
Če je ogroženo otrokovo življenje ali ambulantno zdravljenje ni uspešno, otroka hospitalizirajo. Skrb za prehrano v tem primeru prevzamejo medicinske sestre, otrok pa se, ko je na to pripravljen, začne ob vikendih vračati domov. “Hospitalno zdravljenje je dolgotrajno, neprijetno ter predstavlja veliko finančno breme za javnozdravstveni sistem, zato se skušamo posluževati ambulantnega vodenja, če to le gre,” je povedala Bokalič.
Medtem ko je pri zdravljenju na pediatrični kliniki v ospredju družina, je pri zdravljenju odraslih pomembna skupina, v kateri se zdravijo. Ljubljanska enota za zdravljenje motenj hranjenja sprejme osem žensk in štiri moške. “Zasedene so vse postelje. Za zdravljenje nimamo čakalne, ampak pripravljalno listo. Vsak, ki se želi zdraviti, se mora prijaviti sam. Nato ga vsaj pol leta spremljamo ambulantno, če se v tem času njegovo stanje ne izboljša, je hospitaliziran,” je pojasnila Sernec. V prvi fazi zdravljenja se bolniki naučijo nadzorovati simptome. Druga faza je namenjena razreševanju vzrokov, kar poteka v skupinski psihoterapiji. V tretji fazi pa bolnike pripravijo na vrnitev v vsakdanje življenje. Po odpustu je bolnikom na voljo izvenbolnišnična psihoterapevtska skupina. Zdravljenje traja od štirih do šest let.
Kaj se zgodi s tistimi, ki bi zdravljenje potrebovali takoj, saj je zaradi podhranjenosti ogroženo njihovo življenje? Teh primerov ne obravnavajo na psihiatrični kliniki, ampak jih v Ljubljani prevzameta endokrinološki ali nefrološki oddelek. “Življenje je rešeno v nekaj dneh. Če se želiš zdraviti, pa potrebuješ lastno motivacijo,” je povedala Sernec.
“Prepuščen si sam sebi”
A zdravljenje po izkušnjah bolnikov in njihovih svojcev v praksi ne poteka vedno gladko. Meta Vražič je, potem ko je ugotovila, kaj se ji dogaja, odšla do osebne zdravnice, ki ji je postavila diagnozo in dala napotnico za psihiatrinjo. “Takrat sem si ogledala dom, namenjen hospitalizaciji, a sem se prestrašila. Same sebe nisem videla kot dovolj bolno, da bi potrebovala takšno pomoč.” Pomoč je poiskala šele čez leto dni, a ji sistem, kot pravi, ni dal tega, kar bi takrat potrebovala. “S psihiatrinjo bi se lahko videli enkrat na mesec, kar se mi je zdelo premalo. Pomoč sem si poiskala sama, hodila sem na samoplačniške terapije.”
Čakalne dobe so predolge, pravijo tudi starši. “Najprej je hči dobila napotnico za Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Na psihoterapijo bi morali čakati dve leti in pol. Pravijo, da imajo 40-odstotni porast motenj hranjenja in da ne zmorejo. Po številnih klicih in elektronskih sporočilih so nas sprejeli na pediatrični kliniki. Verjetno se me je usmilila sestra, ki je začutila mojo stisko,” je opisala mama srednješolke. Poiskali pa so tudi dodatno pomoč. “Če nimaš dovolj denarja za samoplačniške terapije, te je strah, da lahko otrok umre,” je opisala svojo stisko.
Mama študentke pa je poudarila, da so bili, ko so ugotovili, da ima hči motnjo hranjenja, prepuščeni sami sebi. Samoplačniške terapije, ki lahko stane od 50 do 80 evrov, si enostavno niso mogli privoščiti. Rešila jih je pomoč društva Svetovalni svet, dekletu pa je bila v pomoč tudi podpora družine.
“Njeno stegno je ožje od kolena” in problem dolgih čakalnih dob
Še v težjem položaju je mama maturantke, ki se je na nas obrnila prek društva Svetovalni svet. Na psihiatrični kliniki sta se mama in hči oglasili že trikrat, nazadnje je zdravnik rekel, da dekle še ni dovolj suho. “Ne vem, kaj se mora zgoditi, da te vzamejo. Rekli so nama, da morava čakati pol leta. Vse je še toliko težje, ker mora hči vse narediti sama. A je bolna, težko oceni, kako resna je situacija, sama si ne more pomagati,” jo skrbi. Nazadnje, ko se je stehtala, je imela 165 centimetrov visoka srednješolka le 38 kilogramov. “Njeno stegno je ožje od kolena!” Mama meni, da bi hči potrebovala intenzivno zdravljenje, saj se ji po terapijah stanje ne izboljšuje. A ne ve več, kam se še lahko obrne. “Morda bi morali v tujino.”
“Gre za klasično zgodbo, seveda mamo skrbi,” je odgovorila Sernec. Poudarila je, da bo dekle sprejeto, ko bo prišlo na vrsto, in dodala, da mora do takrat poiskati ambulantno pomoč pri kateremkoli psihiatru, kliničnem psihologu ali nevladni organizaciji, kot je Muza. “Tam bodo ocenili, ali je depresivna in potrebuje antidepresive, redno jo bodo tehtali, imela bo redne pogovore. Naučili jo bodo tehnik, ki ji bodo pomagale obvladovati bruhanje ali stradanje. Če ne bo šlo na boljše, jo bomo sprejeli na psihiatrični kliniki, ko bo prišla na vrsto.”
Pol leta ali devet mesecev je dolga pripravljalna doba za nekoga, ki vidno izgublja kilograme in bi potreboval bolnišnično oskrbo, je prepričana Ana Ziherl iz društva Svetovalni svet. Ziherl, ki se z motnjami hranjenja ukvarja že 29 let, ocenjuje, da je bolezen zdaj bolj razširjena in da zbolevajo vse mlajši. Vzrok vidi v ukrepih proti covidu. “Ni se dobro razmislilo, kako pripraviti ukrepe tako, da bodo upoštevali razvojne zahteve otrok,” je povedala in dodala, da tudi pediatrija poka po šivih. “Tudi strokovnjaki si želimo, da bi bila dostopnost pomoči boljša, in se zelo zavedamo problema dolgih čakalnih dob,” je dejala tudi Bokalič. “Gre za kompleksen problem na nivoju celotnega zdravstvenega sistema.”
Instagram, hrana in diete. Je preventiva mogoča? Kaj lahko naredijo starši? Kaj šole?
Kakšna preventiva je sploh mogoča? Melita Bokalič staršem svetuje, naj imajo nadzor nad uporabo družbenimi omrežji, še posebej nad Instagramom in TikTokom, ki ju uporablja otrok. “Včasih naj si vsebine ogledajo skupaj. Otroku naj pojasnijo nerealne prikaze idealnih postav. TikTok je lahko za otroke zelo nezdrav, na njem se najdejo nasveti, kako hujšati, kako bruhati in kako si škoditi. Če to starši opazijo, naj uporabo družbenih omrežij zamejijo.”
Na starše, predvsem mame (pritisk “idealov” lepote v naši družbi je namreč še posebej močan na ženske), apelira, naj se vzdržijo komentiranja svoje postave, drugih postav in otrokovega telesa. “Namesto da otroku rečejo, da je debel in da mora shujšati, je bolje, da rečejo, da so se odločili, da bodo vsi jedli bolj zdravo.” Krepiti je treba otrokovo samopodobo, ki ne temelji na zunanjem videzu, ampak osebnih lastnostih. Karin Sernec pa je poudarila, da je pomembno, da starši s svojim zgledom otrokom pokažejo vsa čustva, ne samo sreče in zadovoljstva. “Če pokažejo tudi jezo, sram in krivdo, to otrokom pomaga pri njihovih občutkih. Tako bo otrok sproti predeloval težke občutke in bo z njimi znal živeti. V nasprotnem primeru pa ne bo vedel, kaj naj z njimi naredi. To lahko vodi v motnje hranjenja, depresijo, odvisnost, panične napade …” Hrana pa ne sme biti nagrada, kazen ali sredstvo nadzora, je še dodala Sernec.
Bokalič ocenjuje še, da bi bilo dobro spremeniti športnovzgojni karton na način, da otroci podatkov med seboj ne bi mogli primerjati. “Športnovzgojni karton je pri otrocih, ki imajo biološke in psihološke nastavke, sprožilec. Otroci po tehtanju primerjajo težo in otrok vidi, da ima največjo, lahko pa tudi kdo komentira. To je lahko sprožilec.”
V društvu Muza poudarjajo, da je treba mlade ozaveščati o nevarnosti diet. “Pri delu opažamo, da je pogosto sprožilen dejavnik dieta, ki se je mladi lotijo povsem nič hudega sluteč,” je dodala Darja Marija Korevec.
Kako je v šolah? Motnje hranjenja v Osnovni šoli Martina Konšaka Maribor obravnavajo v sklopu preventive, obravnavali so jih tako na razrednih urah kot na starševskih večerih. “Pomembno je, da so vsi, ne samo strokovnjaki in učitelji, ampak starši podučeni o bolezni, saj jo je včasih težko razumeti,” nam je povedala šolska psihologinja Nina Babič. Na šoli s sklopi duševnega zdravja poudarjajo tudi pomen odnosov in zdravo samospoštovanje. “Če se veliko dela na tem, je manj verjetno, da bodo otroci zapadli v duševne stiske,” je še dodala.
Posledice motenj hranjenja je treba dijakom predstaviti na način, ki jim je najbolj blizu. “Če puncam povemo, da bodo imele čez 30 let osteoporozo, čez 20 ne bodo mogle zanositi in da bodo prej umrle, jim je vseeno, saj je za njih to zelo daleč in nepredstavljivo,” je dejala Sernec. Punc se po njenih izkušnjah bolj dotakne dejstvo, da bodo imele zaradi motenj hranjenja lahko poraščen obraz, slabe zobe in slabo kožo ter da jim bodo izpadali lasje. Pri fantih pa je treba posebej poudariti, da zloraba anabolnih steroidov vodi v motnje erekcije, ki so lahko ireverzibilne.
… slaba obdobja pridejo in gredo
Meti Vražič z začetka naše zgodbe je terapija pomagala, a bolezen nikoli ne bo popolnoma odšla. “Družba mi nikoli ne bo nehala govoriti, da bi morala biti manjša in bolj suha. Pomembno je, kako se s tem soočim.”
Ko se je na magisteriju zredila, se je “glas”, ki ji govori, naj ne je, vrnil. “Slaba obdobja pridejo in gredo, a so vedno redkejša. Mislim, da je poanta ozdravitve to, da vem, kaj je zame dobro in kaj je vzrok za moje občutke,” nam je povedala in dodala, “zdaj nimam več potrebe, da življenje nadziram s hrano.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!