Kolumna: Pričakujemo lahko trk med vlado in predsednico. Kdo bo izšel kot zmagovalec?

Se napoveduje trk med vlado in predsednico republike? Tako so me na enem od diplomatskih sprejemov, ki so zgoščeni v zgodnjepoletni sezoni nacionalnih praznikov, spraševali nekateri tuji sogovorniki, ki spremljajo slovensko politiko – bodisi po poklicni dolžnosti bodisi zaradi nenavadnih osebnih zanimanj bodisi zaradi škandalov, s katerimi je naša politična elita v zadnjih mesecih izvozila domače zdrahe. Iz tujine se to morda vidi bolj dramatično kot iz domače perspektive.

V sistemu, kot je denimo poljski ali celo italijanski, kjer ima predsednik republike pomembne pristojnosti in vzvode, s katerimi lahko brzda voljo parlamentarne večine, lahko takšen spor bistveno vpliva zlasti na zunanjo, pa tudi notranjo politiko države.

V Sloveniji ima predsednik republike zelo majhne pristojnosti, ki pa so v nesorazmerju z ravnjo njegove demokratične legitimacije – je edina funkcija na državni ravni, o kateri volilci odločajo neposredno. Sistem izvolitve poslancev je mešanica matematične uganke in igre na srečo (vsekakor pa travestija ustavnega določila, da imajo "volilci odločilno vlogo" pri njihovi izbiri), sestava vladajoče koalicije je podobno pregledna kot bazar – ni čudno, če je že toliko predsednikov republike začutilo, da je njihova vloga biti nekakšen ljudski tribun, zagovornik ljudstva ali civilne družbe (kakor ju pač vsak od njih razume) pred vsakokratno parlamentarno večino ali celo proti njej.

Sam te težnje ne bi kritiziral ali o njej pretirano moraliziral: je sistemski učinek omenjenega neravnovesja med vlogo predsednika, ki je bolj ali manj simbolne narave, in volilnim procesom, ki že od kampanje dalje sili kandidate, da se pozicionirajo okoli zadev, ki sploh niso v njihovi pristojnosti.

Trk med predsednikom republike in vlado je zato stalni spremljevalec slovenske politike. Izognili smo se mu le, ko je predsedniški položaj zasedala oseba, ki se je eksplicitno odrekla skominam, da bi bila "moralna avtoriteta". A brez te pretenzije – torej brez aspiracije, da "v imenu ljudstva govori resnico oblasti" – od predsedniške funkcije ni veliko ostalo.

Pahor je trenje, inherentno v predsedniški funkciji – trenje med položajem nekakšnega začasnega ustavnega monarha, ki naj podpisuje zakone in izraža čim manj mnenj, in vlogo ljudskega tribuna, ki se začenja že v vsakokratni volilni kampanji – razrešil tako, da je "tribunski" vidik svoje funkcije kanaliziral v politiko nepolitične všečnosti: vrhovni influencer. Toda obenem je (in to je večina analitikov spregledala, čeprav je bilo očitno) svojo predstavniško, simbolno funkcijo hotel reinterpretirati tako, da bi postal posrednik med elitami – nekdo, ki pomaga artikulirati skupni nadstrankarski konsenz nacionalnih elit, jih poziva k slogi in v ključnih trenutkih usmerja njihovo pozornost v skupne strateške cilje.

To je bil odmik od njegovega predhodnika, ki je bil (ne vem, če namerno ali pa čisto nagonsko in nezavedno) "predsednik slovenske leve sredine": vrhovni arbiter znotraj enega samega političnega tabora, ki je znotraj njega iskal skupni imenovalec za boj proti desničarski in populistični nevarnosti. Obema je v njuni vlogi tragično spodletelo.

Nataša Pirc Musar se je od začetka vrnila k Drnovškovemu razumevanju predsedniške funkcije: neposredni predstavnik ljudstva, ki ima dolžnost in pravico, da vsakokratni izvršni in zakonodajni oblasti pove, kar ji gre. S to razliko, da je Pirc Musar to vlogo opravljala z bistveno večjo konsistenco. Za razliko od Drnovškove letargije v prvi polovici svojega predsedniškega mandata (ki je bila le deloma posledica dejstva, da je vlado vodila njegova nekdanja stranka, s premierjem, ki ga je sam promoviral v "prestolonaslednika", deloma pa je bila najbrž posledica bolezni in z njo povezane duhovne transformacije), Nataši Pirc Musar nihče ne more očitati, da je brzdala svojo kritiko Golobove vlade ali mižala na eno oko, ko je šlo za sporne prakse njenih članov – začenši seveda s predsednikom vlade.

Bili so trenutki, ko si je v svoji želji, da bi bila pravična do vseh svetovnonazorskih skupin v družbi, nakopala jezo levice (denimo, ko je prekinila sodelovanje s Saro Štiglic, potem ko je ta pomagala podirati zastavice, ki so jih na Kongresnem trgu postavili protestniki proti splavu).

Skratka, trk med vlado in predsednico traja že od začetka njenega mandata. Toda doslej je bilo predvsem v interesu vlade, da tega trenja ni pretirano promovirala ali ga skušala eskalirati. Ni čudno, da smo odprte polemike slišali predvsem v prvem delu vladnega mandata, ko je imela vlada visoko podporo. Ko se je javnomnenjska podpora koaliciji manjšala, je slednji postalo jasno, da bo nujno potegnila kratko iz odprtega spora s predsednico, ki uživa bistveno več ugleda v njeni lastni volilni bazi.

Za novo vlado pa to ne velja. Presek množice volilcev, ki so volili za Natašo Pirc Musar, in tistimi, ki volijo za stranke Janševe koalicije, je zelo majhna. Antipatija, ki jo do nje čutijo predstavniki vseh strank parlamentarne koalicije, je eden od njihovih ne zelo številnih skupnih imenovalcev. Rečeno drugače, spor med vlado in predsednico bo le še bolj tesno povezal koalicijske članice. Istočasno pa bo krepil ugled predsednice kot vrhovne moralne avtoritete med vsemi tistimi, ki tej koaliciji nasprotujejo.

Zato je odgovor na začetno vprašanje pritrdilen: da, pričakujemo lahko trk med vlado in predsednico. In prav zato, ker to ne za premierja ne za predsednico republike ne bo nič novega, je verjetneje, da bo iz odprtega spora kot politična zmagovalka izšla Nataša Pirc Musar. Volilci namreč od predsednice republike večinsko pričakujejo natanko »jezičnost«: kaj drugega pa še preostane predsedniku republike, razen rezanje trakov in podpisovanje zakonov? Premier pa ima bistveno širše pristojnosti in volilci pričakujejo, da se osredotoči nanje in ne na polemike – s predsednico, novinarji, civilno družbo ali tujimi državniki. To pa je nauk, ki ga tako prejšnji kot sedanji premier ne znata prav dobro ponotranjiti …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.