V razpravo o zakonskem predlogu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi se morala bolj natančno kot do zdaj vključiti pravna stroka, v tokratni kolumni za N1 poudarja dr. Alojz Ihan. "Pravica do asistence pri samomoru je verjetno manj zahtevno pravno vprašanje, evtanazija pa v našem pravnem sistemu sploh ne obstaja. Dejanje, ki bi jo 'posnemalo', pa bi bilo trenutno na sodišču verjetno razglašeno za uboj ali celo umor (odvisno od načina izvedbe), ki pa je družbeno izjemno zavržno dejanje. Spremeniti umor v javno službo v javnem interesu najbrž ni nekaj trivialnega, sploh za pravo."
V državnem zboru se je v sredo nadaljevala razprava, ki jo je sprožil zakonski predlog o prostovoljnem končanju življenja. Čeprav o zakonskem predlogu že nekaj časa poteka javna razprava, večina ljudi še vedno ne loči med evtanazijo in pomočjo pri samomoru.
Prvo je dejanje, pri katerem en človek v zakonsko reguliranem postopku usmrti drugega človeka, navadno z injiciranjem smrtonosne snovi. Drugo pa je samomor (izvede ga samomorilec sam), ki ga v zakonsko reguliranem postopku asistent tehnično olajša z izročitvijo smrtonosne snovi za použitje ali z nastavitvijo infuzije, ki jo mora samomorilec sprožiti sam – z dotikom stikala infuzijske črpalke.
Žal so predlagatelji zakona oba bistveno različna načina usmrtitve združili v en sam lepo zveneč, vendar abstrakten in neoperativen izraz “končanje življenja”. A v praksi izmišljanje novih izrazov nič ne pomaga, na koncu se je treba odločiti za (asistirani) samomor ali evtanazijo.
To zelo veliko odločitev pa so predlagatelji prepustili kar subjektivni presoji ekipe, ki bi opravila “končanje življenja”. Kar je verjetno (pre)veliko breme za izvajalce in tudi kliče po kasnejših sodnih zapletih.
Ne glede na besede ostaja dejstvo, da novi predlog zakona uvaja dve novosti: asistirani samomor in evtanazijo. Možnost, da prosilec sam konča lastno življenje in tudi možnost, da nekdo drug usmrti prosilca.
Asistirani samomor vedno zahteva jasno lastno gesto samomorilca (vsaj dotik zaslona daljinskega upravljalca infuzijske črpalke), ki podobno kot lastnoročni podpis na pogodbi izpričuje lastno voljo v trenutku opravljenega dejanja. Evtanazijo opravi drug človek, lastna gesta, ki bi potrdila lastno voljo, ni več potrebna.
Zato evtanazija lahko, ko je enkrat sprejeta kot regulirano pravno dejanje, z malenkostnimi zakonskimi dopolnitvami, ki jih javnost zunaj parlamenta komajda opazi, doživi ‘razvoj’ v vse mogoče smeri, kar se tudi dogaja v državah, ki so sprejele evtanazijo kot pravno možnost. Iz evtanazije, za katero sta v času izvedbe potrebni eksplicitno izražena volja in zmožnost presoje (kot je trenutna dikcija našega zakonskega predloga), se lahko z ‘majhno’ dopolnitvijo zakona odpre možnost za vnaprejšnjo izbiro evtanazije ali za predajo odločanja o evtanaziji bolnikovim zastopnikom.
Prvo pomeni, da človek vnaprej zase izbere evtanazijo, ko bo prišel v določeno klinično stanje, v katerem ne bo več zmožen nedvoumno izražati svoje volje – na primer pri demenci. Prav ta je pogosto prisotna v ideaciji ljudi, ko premišljujejo o možnosti evtanazije, češ kako si ne želijo nikoli postati taki. Nemočni, mentalno spremenjeni, odvisni od pomoči drugih.
Ampak dementni ljudje se mnogokrat ne počutijo slabo in ne želijo umreti, slabo se počutijo ljudje okoli njih. Dementne ljudi ob ustrezni negi v resnici malokaj moti – ko odvajajo blato v posteljo ali v plenice, jih nič ne moti, tudi če zažgejo hrano ob kuhanju, jih to ne moti (vznemiri pa jih panična reakcija njihovih skrbnikov), ko četrt ure žvečijo en zalogaj hrane, jih to ne moti.
Trpi pa človek, ki jih hrani in se mu mudi početi kaj drugega. Ko je torej zdrave ljudi strah trpljenja dementnih, v resnici podoživljajo trpljenje in strah svojcev, ki skrbijo za dementne, ker zanje nimamo sistemsko urejene skrbi (pomanjkanje oddelkov za demenco v domovih starejših občanov).
Ali naj torej ‘vnaprej izbrana evtanazija’ človeka, ki se je zanjo odločil ob misli na svojo bodočo demenco, povzroči usmrtitev istega človeka, ko ta postane dementen, čeprav takrat nima več želje po evtanaziji in v resnici sploh ne trpi, če je le redno negovan in nahranjen?
Voljo katerega človeka bomo upoštevali pri odločanju: ali ‘papirnato, notarsko overjeno’ voljo, ki jo je v preteklosti povzročil razmislek in tudi strah pred demenco, ali voljo ‘sedanjega človeka’ z demenco, ki ne trpi in tudi nima želje, da bi umrl?
Komu priznamo status človeka, papirju z notarskim žigom ali resničnemu bitju pred nami? Dobra ilustracija te dileme je bil sodni proces na Nizozemskem, kjer gospa z demenco, ki je kot zdrava podpisala izjavo, da si v primeru izgubljene samostojnosti želi umreti, v fazi napredovale demence ni želela prejeti injekcije smrtonosne učinkovine. Da so postopek lahko izpeljali, so jo morali na silo držati pri miru in izvesti evtanazijo. Sodišče, ki je primer preiskovalo, ni ugotovilo nepravilnosti, vse je bilo v skladu z napisanimi zakoni, vendar se nam ob tem kljub temu porajajo številna vprašanja.
Zato je ogromna razlika med evtanazijo in asistenco pri samomoru, zadnja se z dopolnitvami zakona težko razvije v tako nepredvidljive pravne situacije, kot lahko in praviloma sledijo zakonski uveljavitvi evtanazije. Asistenca pri samomoru je zgolj tehnološka pomoč za lažjo izvedbo samomora, saj v vsakem primeru zahteva jasno gesto človeka, ki v tistem trenutku želi končati svoje življenje.
Evtanazija pa je prestop rubikona, ko je usmrtitev v celoti prepuščena drugemu človeku in pravnemu postopku, zato uveljavitvi evtanazije lahko sledi vrsta ‘dopolnilnih pravic in izboljšav’, ki se vedno bolj odmikajo od zahteve po zavestni in razsodni odločitvi v času izvršitve evtanazije (izbira evtanazije za naprej, izbira evtanazije prek skrbnikov, sorodnikov, pravnih zastopnikov, medicinskih izvedencev in posledična možnost evtanazije dementnih, duševno bolnih, prizadetih otrok, ljudi na intenzivnem zdravljenju). Ob tem pa velja upoštevati, da se v primeru sprejetja evtanazije kot take javnost v prihodnje ne bo več ukvarjala s ‘tehnikalijami’ ob nadaljnjih dopolnitvah zakonodaje, ki “pravico do evtanazije” praviloma razširjajo v vedno več življenjskih okoliščin.
Če niti take minimalne geste ne more ali ne želi opraviti …
Zato je težko razumljivo, zakaj predlagatelji zakona hkrati uvajajo oboje, evtanazijo in pomoč pri samomoru, saj bi asistenca pri samomoru glede na sedanje besedilo predloga zakona povsem zadoščala. Težko si je namreč zamisliti realno situacijo, ko človek, ki želi končati življenje in je zmožen v skladu z zakonskim predlogom izpolniti vse prepisane in razmeroma zahtevne pogoje za preverjanje razsodnosti in volje, ne bi bil zmožen vsaj minimalne geste, da bi z dotikom (prsta, nosu) na zaslon daljinskega upravljalca sprožil infuzijsko črpalko.
Če niti take minimalne geste ne more ali ne želi opraviti, je vprašanje, kaj zares želi in kako je zmogel opraviti preverjanje svoje volje in razsodnosti v skladu s predpisanim postopkom? Zato se mi zdi primerno, da bi predlagatelji zakona bolje in na konkretnih kliničnih primerih pojasnili razlog, zakaj so v zakon poleg asistence pri samomoru vnesli tudi možnost evtanazije? Njihova dosedanja pojasnila zgolj pavšalno omenjajo ‘najtežje bolnike’, a zanje (z motnjami zavesti, na intenzivni negi) tudi sedanji zakonski predlog ni zelo primeren in bi že v tem trenutku zahteval natančnejša ‘dopolnila’.
Poleg tega za tovrstne bolnike že sedaj veljajo zelo razdelane klinične smernice lajšanje bolečine in trpljenja, ki v natančno opredeljenih terminalnih stanjih (koma, vegetativno stanje) in okoliščinah (vnaprejšnja volja glede zdravljenja) dajo prednost bolnikovemu udobju pred zdravljenjem in/ali ohranjanjem življenja. Zato se vpeljava evtanazije ob sedaj predlaganih (zahtevnih) pogojih za preverjanje razsodnosti in volje prosilca zdi nepotrebna, po drugi strani pa odpira številne možnosti za bodoče dopolnjevanje in razširjanje zakona (vnaprejšnja volja, zastopništvo).
Če pa je uzakonitev evtanazije (poleg asistence pri samomoru) namenjena tudi temu, da se z novimi zakonskimi dopolnitvami po sprejetju osnovnega zakona začne možnost evtanazije razširjati (vnaprejšnja volja, zastopništvo), se je treba že v razpravi o tem zakonskem predlogu pogovarjati tudi o širših temah kot zgolj o osebni pravici do pomoči pri končanju življenja.
Na točki, ko nastane možnost evtanazije brez neposredne volje bolnika, namreč postane pogovor o evtanaziji pravzaprav tudi širši družbeni pogovor o vrednotenju življenja – ali je življenje dementnega človeka enako vredno kot življenje drugih ljudi in kaj je z vrednostjo življenja duševnih bolnikov in kroničnih bolnikov z neozdravljivo boleznijo in kroničnih bolnikov na dragih terapijah in obnemoglih starostnikov, ki v zadnjih letih življenja pomenijo velik del neznosno naraščajočih zdravstvenih stroškov?
Je prav, da se zaradi pravočasnih in kakovostnih medicinskih intervencij povprečna življenjska doba podaljšuje za deset, petnajst let, hkrati pa od te medicine pričakujemo, da bo z evtanazijo začela potihoma tudi ‘urejati neželene posledice’ podaljšanja življenjske dobe (demenca, dolgotrajni kronični bolniki)? Bo tudi človeška smrt zbanalizirana na raven potrošniškega preračunavanja in hlastanja?
Pomembno je torej opozoriti, da je potencialni družbeni domet uzakonitve evtanazije mnogo večji od dometa dekriminalizacije pomoči pri samomoru, za katerega se tudi ob prostem dostopu do samomorilnih sredstev odloči razmeroma majhno število ljudi, saj sta naravni nagon in želja po življenju večinoma močnejša od človekovih miselnih predstav.
Zato ne glede na svoja ‘prepričanja’ razmeroma malo ljudi v praksi naredi gesto za svoj ‘izklop’, pa čeprav je to le dotik stikala. Po drugi strani pa ima evtanazija neprimerno večji družbeni potencial, saj je usmrtitev predana v roke drugega človeka, pa tudi odločanje o izvedbi lahko z nekaj zakonskimi dopolnitvami postane rutinski pravniški postopek (vnaprejšnja volja, zastopniki, ‘objektivni’ medicinski kriteriji), ki ob določeni družbeni klimi lahko dobi zelo velike, celo industrijske dimenzije (evtanazija dementnih kot množičnega, vedno večjega in izjemno dragega družbenega ‘problema’).
Zaradi vsega povedanega se mi zdi potrebno, da se v razpravo o zakonskem predlogu mnogo bolj natančno kot do sedaj vključi pravna stroka. Pravica do asistence pri samomoru je verjetno manj zahtevno pravno vprašanje, saj uvaja neko novo pravico na področju, ki je trenutno sicer kriminalizirano, a samomor (oz. poskus samomora) sam po sebi ni kaznivo dejanje, niti ni neka družbena novost, Slovenci ga razmeroma veliko prakticiramo (400 letno) in nekaj večja številka verjetno ne bi bila posebna družbena motnja.
Evtanazija pa v našem pravnem sistemu sploh ne obstaja, dejanje, ki bi jo ‘posnemalo’, pa bi bilo trenutno na sodišču verjetno razglašeno za uboj ali celo umor (odvisno od načina izvedbe), ki pa je družbeno izjemno zavržno dejanje. Spremeniti umor v javno službo v javnem interesu najbrž ni nekaj trivialnega, sploh za pravo.
Zato mislim, da je predvsem pravo najprej poklicano, da izvede morebitno novo pravico do končanja življenja tako, da bo z njo čim manj travmatično poseglo v osrednji konstitutivni tabu vsake človeške skupnosti (tabuji so pradavni in kompleksni psihosocialni procesorji, katerih delovanja v celoti ne razumemo, a z njimi skupnost praviloma bolje funkcionira, zato se tudi ohranjajo), ki ga opisuje peta zapoved ‘ne ubijaj!’.
Njen starozavezni namen je bila varnost pred (bratomornim) ubijanjem znotraj rodu, zapoved se ni nanašala na tujce ali lastne ‘grešnike’, ki so bili v sodnem postopku najprej izobčeni iz rodu (potujčeni) in nato kamenjani. Danes to zapoved sicer v moralnem smislu posplošujemo na vse ljudi, a obenem zapoved ‘ne ubijaj’ ostaja tudi nujni, konstitutivni tabu vsake človeške skupnosti posebej, brez njega razpade občutek brezpogojne zaščitenosti življenja znotraj skupnosti, razpade občutek solidarnosti in s tem razpade tudi skupnost.
Evtanazija dementnih bi se morda marsikomu zdela racionalna družbena odločitev, a posledice za solidarnostni ovoj, ki vzdržuje človeško skupnost, bi bile nepredstavljive, saj bi vrednost človeškega življenja nenadoma postala le hladna, potrošniška kalkulacija in dementnim bi kmalu sledile tudi druge, ‘neproduktivne’ družbene skupine.
Sploh če bi našli način za na videz urejeno, zakonsko protokolirano in od oči javnosti odmaknjeno izvajanje evtanazije, na primer kar v okviru rutinskih zdravstvenih storitev. V bolnišnicah se pač tudi umira in javnost se ne bi pretirano spraševala, zakaj dementni ali duševno bolni umirajo nekaj prej. Ali zakaj z oddelka za dementne vsakih nekaj dni nekoga odpeljejo kot na običajno kosilo, potem pa njegova postelja ostane prazna. Kot v distopičnih filmih (Loganov beg, Otok).
A to so vprašanja, o katerih morajo s strokovno ostrino in v globino razmišljati predvsem pravniki, njihova poklicanost jih veže, da usklajujejo konstruirana pravniška pravila z našo človeško in družbeno naravo ter dorečejo morebitno novo osebno pravico o končanju lastnega življenja na način, ki ne bo tvegan za družbo, za številne družbene funkcije, ki slonijo tudi na tabuju, ki ga opisuje zapoved ‘ne ubijaj’ in se jih v celoti niti ne zavedamo.
Ker smo pač samo ljudje. Kratkotrajne iskrice v neskončni erupciji življenja, ki nam ga nikoli ne bo dano zares razumeti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje