Predsednica Društva vodarjev Slovenije dr. Lidija Globevnik je kritična do obnove po poplavah. Opozarja, da ta ponekod poteka brez posvetovanja s stroko ali povsem mimo nje. "Ne vidim nobene sistematike, le zbeganost in hitenje," pravi in svari, da se bo zaradi nestrokovnih rešitev povečala poplavna ogroženost dolvodno. O morebitnem ponovnem združevanju ministrstev, ki ga je napovedal premier, pa pravi, da bi to vse postopke zamaknilo za še najmanj pol leta.
Dr. Lidija Globevnik je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki je kariero posvetila upravljanju voda. Je predsednica Društva vodarjev Slovenije, ki je po poplavah opozorilo, da pri obnovi ni zaznati celovitega pristopa in dolgoročnosti. “Sedanje rešitve lahko tako kot ‘prejšnje’, ki so postale vzrok velikim poplavnim škodam, hitro spet postanejo problem,” so posvarili. Posamezne odseke cest ob vodotokih, ki so bili poškodovani v poplavah, so že obnovili, ne da bi upoštevali priporočila vodarske stroke.
Ste članica sveta za vode, ki deluje kot posvetovalno telo (bivšega) ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Ali svet po njegovem odhodu še deluje?
Odhod ministra nas je presenetil. Mislim, da je nova sestava ministrstva še vedno pripravljena sodelovati z nami, da bodo ponovno sklicali sejo. Razmišljajo o tem, ali bo članstvo ostalo enako. Nismo se še dobili, mislim pa, da se bomo kmalu.
Kako pa je svet deloval doslej? Ali politika pri popoplavni obnovi dovolj upošteva stroko?
Mislim, da so na ministrstvu resno vzeli našo vlogo. Posvetovali so se z nami, dali smo veliko idej. Prvi predlog sveta za vode na primer je bil, da se čim prej naredi analiza vzrokov poplavnih škod. Poplave so naravni pojav in se zgodijo vsakih nekaj let. Problematične so torej poplavne škode, saj imamo poplavni prostor naseljen z zelo občutljivimi, ranljivimi objekti.
V svetu za vode smo čutili premajhno operativnost ministrstva, a to pravzaprav razumemo, saj ni samo ministrstvo tisto, ki usmerja in odloča. Tako da smo bili veseli ustanovitve sveta vlade za obnovo, v katerem so tudi naši člani. Žal pa smo v tem trenutku izgubili pregled na tem, kaj razmišlja svet vlade za obnovo.
Na splošno pa glede sodelovanja politike s stroko čutimo precejšen demokratični deficit. Kaj to pomeni? Da je posvetovanja s strokami premalo, da ni interdisciplinarnega pristopa, da se politika izgovarja na stroko in ne prevzema prave odgovornosti. Poleg tega se mnoge odločitve zgodijo brez posvetovanja s stroko ali povsem mimo nje.
Vse skupaj je povzročilo velike poplavne škode, žal pa analize še ni. Upam, da nam bo politika prisluhnila in se je lotila. Na nekaterih lokacijah zagotovo ne bi bilo tako velike škode, če bi lokalno delali bolje.
Analize vzrokov poplavnih škod vlada ni pripravila, ste pa strokovnjaki sami nanizali nekaj vzrokov za tako hude posledice poplav. Kaj so?
Vsak, ki dela z vodami, ki vode opazuje, računa, projektira … zelo hitro vidi vzroke posamičnih preplavitev ali škod na problematičnih objektih. Razlogov je več. Objekti so lahko narejeni legalno, a slabo, pogosto so dodatno razširjeni z nasutimi parkirnimi površinami ali čim podobnim.
Primer tega je most v Stranjah na Kamniškem. Tam je posameznik svoj objekt nelegitimno in nelegalno postavil v vodno zemljišče. Voda je že tako imela velike hitrosti, ta zid oziroma parkirišče pa je deloval kot velika ovira vodnemu toku, ki se je zato odbil v nasprotni breg ter tam poškodoval temelje mosta. Most se je zrušil. To je primer lokalne katastrofe, ki se ne bi zgodila, če tega nelegalno zgrajenega objekta tam ne bi bilo. Takih objektov je veliko.
Drugi vzrok so neprimerne poselitve poplavnega prostora. Vemo, da obstajajo, in kot družba jih seveda želimo poplavno varovati. Vendar popolne varnosti ni, v vsakem trenutku na nas lahko prileti “črni labod” (koncept iz knjige Nassima Nicholasa Taleba z naslovom Črni labod: spoznajte tveganje in izkoristite pozitiven vpliv nepredvidljivega). In ko pridejo tako ekstremno visoke vode, je verjetnost poškodb objektov in preplavljanja nasipov velika, zemeljski nanosi in hlodovine pa mašijo struge. Nikoli se ne ve, kje in v kolikšni meri se bo to zgodilo. Vodni in drugi objekti namreč ne ponujajo absolutne varnosti. Vodni tokovi so veliki in večinoma zasedajo celotne rečne doline in obrečni prostor.
Določene nevarnosti in tveganja ob vodah vedno obstajajo. Tretji vzrok je torej, da se kot družba nismo zavedali, da ob rekah obstaja stalna grožnja poplav, in se temu primerno tudi nismo vedli. Tudi če objekti omogočajo varnost ob pogostih poplavnih dogodkih, za ekstremne ne. V takih primerih se je treba primerno obnašati, umakniti vredne stvari, jih ne imeti v kleteh in na dosegu poplavne vode. S parkirišč ob vodah umaknemo avtomobile, na sotočjih rek nimamo spravljene hlodovine in podobno. Treba je opazovati naravo in dogajanje prej ter škode preprečevati.
Strokovnjaki, ki se ukvarjamo z vodami, še posebno mi, ki tudi modeliramo poplave, se redno srečujemo s prepričanji, da nekatere površine pač že niso poplavne. Da poplav “tam še nikoli ni bilo”. To se dogaja skoraj v vseh občinah. Danes slišimo, kako so jih poplave presenetile, a strokovnjakov niso presenetile. Nam je pa seveda žal za te velike škode in travme, ki jih ljudje doživljajo. Da ponovim, tretji vzrok velikih poplavnih škod sta nepoznavanje velike ogroženosti objektov na vodnem prostoru in presenečenje, da je sploh tako.
Četrti razlog je, da bi morali upravljalci gozdov in lastniki priobalnih zemljišč vzdrževati ustrezen gozdni red v hudourniških grapah in na obrežjih strug. Sečni odpadki morajo biti odstranjeni, ravno tako poškodovana drevesa, skladovnic debel ali drv pa tam ne sme biti.
Na spodnjem posnetku lahko vidite tudi porušeni most in nelegalni objekt, ki je botroval uničenju.
Sanacija se že dogaja. Gre za “interventna dela” na cestah in vodotokih, ki pa do neke mere predstavljajo že dolgoročno obnovo. Posebej ste opozorili na obnove cest v Zgornji Savinjski dolini, kjer se čezmerno posega v vodotoke. Tudi ribiška družina Ljubno ob Savinji je opozorila, da bodo “na žalost sanacije zaradi slabe koordinacije podjetij, ki so k njej pristopila, terjale še večjo škodo na preostalem vodnem življu”. Kaj se dogaja?
Ko se zgodi naravna nesreča, vlada sprejme odlok o začetku (in po nekem času tudi koncu) intervencijskih ukrepov. Z intervencijskimi ukrepi in delovanjem v tem času, ki je koordinirano iz ministrstva za obrambo (Uprava za zaščito in reševanje), se odvrača nastanek še večjih škod in varuje življenje ljudi.
V Sloveniji ob nesrečah slabo razumemo pomen obdobja intervencije in ga podaljšamo, tako da je to velikokrat že tudi sanacija oziroma obnova, pa ne bi smela biti. Obnova namreč pomeni dolgoročno reševanje, pred tem pa je potreben interdisciplinarni premislek, kako nekaj obnoviti. Obnova torej ni sanacija, s katero objekt “povrnemo v prvotno stanje” (torej v stanje pred nesrečo). V popoplavnem obdobju ne govorimo o sanaciji, ampak o obnovi. To pomeni, da z obnovami vzpostavljamo funkcioniranje objektov za namene, za katere so bili zgrajeni. Ni pa nujno, da se obnovi vsak objekt ali da objekt obnovimo v enakih gabaritih in z enako tehnologijo. Obnova se torej sedaj šele začenja. Žal so pod pretvezo intervencije – in to je protizakonito – naredili na cestah zdaj že trajne rešitve. Opozorili smo, da so se na mnogih odsekih Savinje, pod pretvezo odvračanja nevarnosti, zgodili čezmerni posegi v vodotok.
Neke odseke cest so obnovili tako, da bodo “zdržali sile vode” za vsaj 20 ali 30 let. To so toge ureditve, večje, kot bi jih dopuščal koncept sonaravnih ureditev.
Izvajalci pristojnega organa za vzdrževanje cest, to je Direkcije RS za infrastrukturo, za te obnove niso pridobili projektnih pogojev in usmeritev pristojnega organa za upravljanje voda in vodnega življa, ampak so se le posvetovali z različnimi akterji na terenu. Obnova je torej potekala v pretirani ihti, da se na čim več lokacijah vodni tok ukalupi v strugo, brežine pa “togo uredi”. To je sicer misel prevladujoče diskurzivne koalicije. Izgubljena je priložnost, da začnemo udejanjati koncept “rekam dati več prostora”. Poplavne škode bodo torej lahko čez nekaj deset let enako visoke.
Mi se že vsaj 30 let učimo in borimo za to, kako se sonaravno urejajo vodotoki. Mislim, da smo veliko znanja že pridobili. Ampak to je dokaz, da se to znanje ni upoštevalo. Ker ga upravljalci in vzdrževalci cest sami niso imeli. Mogoče smo upravljalci voda, pa tudi vodnega življa sami odgovorni, da tega znanja nismo dovolj močno delili.
Vzdrževalcem cest je tako “sanacijo” odobrila oziroma naročila pristojna institucija. Kakšen vpliv imajo take napačne gradnje na vodotoke in škodo ob novih poplavah?
V tem primeru je šlo za magistralno cesto, za upravljanje in vzdrževanje cest je odgovorno ministrstvo za infrastrukturo oziroma je v pristojnosti direkcije za infrastrukturo. Njihove službe so to naredile prehitro, v neki vnemi. To kaže, da kot družba nismo zreli, da ne ločimo, kaj je intervencija in kaj je obnova, ter da ne znamo delati interdisciplinarno. Prepričana sem, da če bi bil nadzor ustrezen, če se ne bi tako hitelo, niti v času intervencije ne bi bilo tako slabih rešitev za vode in ekosistem.
Mislim, da se je s tem povečala tudi poplavna ogroženost dolvodno. Materiali se večinoma jemljejo z dna struge, kar je velikokrat preveč, kot so zakonitosti dinamičnega ravnotežja na daljših odsekih. Preozke in poglobljene struge vedno povečujejo poplavne konice dolvodno in pohitrijo rečne tokove. Po poplavah se hidravlično-morfološki parametri v strugah sicer povsem spremenijo, vzpostavljanje novega ravnotežja pa traja dlje časa ali pa do njega ne pride. Obnove morajo biti torej pretehtane in naravnane dolgoročno. Rekam bi morali prepustiti čas, da se “najdejo v novih razmerah”, ogroženim ljudem pa raje zagotoviti začasna bivališča, ceste pa usposobiti za promet, ki ni nujno enako pretočen kot pred katastrofo. Mi pa želimo že pred zimo povsem enako stanje, kot je bilo pred poplavami.
Torej, pred končnimi ureditvami je treba pregledati in analizirati celotno porečje, narediti izračune in proučiti variante. Prvi vtis je, da tega prevladujoča diskurzivna koalicija niti noče. Opozarjamo, da so to primeri slabe prakse, ki se ne bi smeli dogajati. Tudi če je to intervencija, je hitenje nepotrebno.
Premier Robert Golob je dejal, da so, odkar je minister Brežan odstopil oziroma odšel in ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) vodi ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, občine končno dobile denar, da se je končno začela poplavna obnova.
Hitenje je nerazumljivo. Verjetno se dogaja pod pritiskom in z željo, da se pokaže učinkovitost. Premierjeva pohvala ministrici izgleda dobro, ampak to ni dobro. Hitenje vsekakor ne.
Premier je nedavno dejal tudi, da želi zmanjšati število ministrstev. Ni še povedal, katerih, ampak lahko ugibamo, da se bo ministrstvo za naravne vire in prostor združilo s kakšnim drugim. Po eni strani ste omenili pomanjkanje interdisciplinarnega dela, po drugi strani je minister Brežan ob svojem odhodu opozoril, da ga skrbi urejanje prostora. Kako vi gledate na to?
Vsaka sprememba institucionalne organiziranosti države pomeni zamik implementacij javnih programov in projektov za vsaj pol leta. To je slabo. Že to, da so razdružili ministrstvo za okolje in prostor (na ministrstvo za naravne vire in prostor in ministrstvo za okolje, podnebje in energijo), je bilo slabo. Vsi strokovnjaki smo se vsaj pol leta lovili “kaj-kdo-kje se dela”, kaj šele zaposleni na ministrstvih. Zdaj pa spet združevanje? Meni se zdi to zelo nezrelo, že kar otročje.
Mislim, da sedanja vlada te spremembe dela z ihto. Očitno meni, da se bomo z institucionalnimi spremembami drugače obnašali in živeli, a ne bo tako. Kot rečeno, sprememba institucionalne organiziranosti bo le zamaknila učinkovito delovanje za vsaj pol leta.
Doslej so vse politike, tako državne kot lokalne, ki so se spoprijele s popoplavnimi obnovami, merile učinkovitost obnov s kubičnimi metri utrditev in dolžinami položenega asfalta. S količinami merjena učinkovitost gre vedno na škodo kakovosti in dolgoročnosti.
Nedavno smo se na kongresu o vodah na Ptuju sestali strokovnjaki, ki se ukvarjamo z vodami, 200 nas je bilo, od inženirskih do naravoslovnotehničnih, naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih strok. Bili smo enotni, da v politikah primanjkuje interdisciplinarnega sodelovanja ter prostora za komunikacijo in razmišljanje o prednostih in slabostih predlog. Primanjkuje tudi podpornih mehanizmov za sodelovanje vseh akterjev v odločevalskih procesih, to je pri delovanju izvršilne in zakonodajne oblasti. Tukaj imamo manko, ne pa v organizaciji ministrstev.
Pošteno bi si morali povedati, kaj se nam dogaja z vodami. Dogaja se nam to, da nas vedno znova presenetijo in da ponovno gradimo iste objekte, ki so bili v zadnjih desetletjih že velikokrat poplavljeni. Nekateri že vsaj dvakrat, če ne celo trikrat. Naš cilj bi moral biti, da čim bolj sonaravno urejamo vodotoke, jih povežemo s poplavnimi površinami, ali z nekdanjimi-starimi ali z novimi.
Strokovnjaki opozarjate, da mora biti obnova premišljena, da je treba reko gledati kot celoto, da se z ukrepi na enem delu ne poslabša poplavna varnost dolvodno … Hkrati so prebivalci, ki živijo na območjih, ki jih je poplavilo, zelo neučakani, da izvejo, ali bodo lahko tam ostali. Od vlade se torej po eni strani pričakuje hitre, po drugi strani pa premišljene in sistemske rešitve.
Saj so bili izvoljeni za ta namen, njihova vloga je menedžiranje, tudi če so v težkem položaju. Od poplav so minili trije meseci, točne analize posameznih poplavnih škod pa ni bilo. Upam, da je to prvi naslednji korak, da bo ministrica ali kar sam predsednik vlade odredil, da se pripravi ta analiza. Da bomo dobili na enem mestu jasen pregled, kje so ti objekti, koliko je prizadetih družin in tako naprej. Verjetno je treba zgolj celovito zbrati podatke občin.
V drugi fazi pa to služi za izdelavo konceptov načinov reševanja. Drugače se pogovarjamo z oškodovanimi v nižinah ali v hribovitem okolju, drugače s tistimi, ki so ostali brez nepremičnin ali proizvodnje, kot s tistimi, ki jih lahko z manjšimi vložki obnovijo … Strateško bi bilo treba narediti neko kategorizacijo obnašanja. Takega razmišljanja ne zaznavam. Zaznavam zgolj, da vlada gasi požare v odvisnosti od pritiska lokalnih skupnosti in lokalnih oblasti. Bolj kot je nekdo glasen in močnejši, bolj se odzovejo. Ne vidim nobene sistematike, le zbeganost in hitenje. To me čudi, saj mislim, da imamo dovolj strokovnjakov, ki bi znali voditi tudi tak krizni menedžment.
Strokovnjaki govorite o tem, da je treba vodotoke urejati karseda sonaravno. Kaj to pomeni?
Sonaravnost pomeni več prostora za reke, kar večinoma pomeni širše struge in povezanost s poplavnimi površinami. V mestih in naseljih, ki so tik ob brežinah, je iluzorno pričakovati, da bi se reka tam razširjala. Povsod drugod, tudi kjer so kakšne posamične hiše, pa je to mogoče, ampak seveda na račun kmetijskih in gozdnih zemljišč.
Zakon je glede tega zelo strog. Sprememba kmetijskega zemljišča v drug tip namenske rabe, v tem primeru v vodno zemljišče, je možna le, če se najde zamenjava. Ta zemljišča, ki jih je voda preplavila ali tja nanosila material, zemljino, pesek, prod, skale, leseni drobir, so zdaj dejansko vodna zemljišča. Tu bi bil potreben tudi razmislek o spremembi zakonodaje in o tem, kako nadomestiti ali odkupiti izgubljena kmetijska in gozdna zemljišča.
Takih razmišljanj na strani vlade, četudi so, nihče v svetu za vode ne zaznava. Dogaja se to, da si lokalne skupnosti in prebivalci želijo zgolj vodo nazaj v stari strugi, zraven pa še nasip. Po možnosti poglobljeno in gladko strugo, kar pomeni, da voda hitreje teče. Tako razmišljanje tudi ne podpira drugega javnega interesa, ki je ekološko dobro stanje voda. Smo v konfliktu, navzkrižju razumevanj, kaj reke ekološko, naravovarstveno, prostorsko in gospodarsko pomenijo.
Iz reke se polnijo vodonosniki in podzemna voda ter obratno, podzemne vode napajajo reke, ko ima ta nizke pretoke. Vodne izmenjave so pri (so)naravnih vodotokih večje, kot so v umetnih ali močno reguliranih. Tudi vsebnost onesnažil v vodi se manjša, če ima reka široko strugo, prodno-peščeno dno in naravne, zemeljske brežine. Iz struge voda pronica in ponika v tla, onesnažila pa se zaradi biokemičnih in tudi fizikalnih procesov v njih razgrajujejo. Vse te zakonitosti, če se udejanjajo, v večji meri izboljšujejo ekološko stanje voda. Hkrati ima širša, naravna reka velik prostorski in naravovarstveni potencial, zaloge podzemne vode se večajo, suše so manjše, poplave pa manj katastrofalne.
Upoštevanje vseh teh dejavnikov je dolgoročno in celovito zasnovan pristop. Mi pa sedaj po poplavah delamo lokalno in kratkoročno. Upam, da se najdemo na sredini, da se bodo tudi lokalne oblasti ter različne skupnosti naravnale v smer sonaravnega urejanja voda. Že sedaj je med njimi veliko akterjev, ki bi si želeli sonaravnih ureditev, ampak niso dovolj močni oziroma glasni.
Večinoma se nikoli ne izprašujemo, ali res potrebujemo novo in širšo cesto. Vsi smo takoj za, saj v varni in hitrejši vožnji vidimo velike koristi. Pri vodah pa nastajajo konflikti, ker ne vidimo ekoloških in hidroloških koristi.
Zato se zdaj zdi, da je vlada tako uspešna, ker vode vidi tako kot ceste. Voda naj le dovolj hitro odteče po jasno določenem koridorju, brez škod.
Omenili ste konkretno cesto v Zgornji Savinjski dolini. Kaj se tam lahko zgodi, ker je ta cesta zgrajena tik ob vodi?
Večinoma ceste, ki potekajo ob vodi – še toliko bolj, če si z reko delijo ozke doline – pomenijo negativni pritisk na ekološko stanje voda in na hidrološke parametre. Togo in neprodušno utrjena brežina na eni lokaciji recimo 50 kilometrov dolge reke ni problematična. Ampak ko je teh lokacij veliko, recimo ko je togo utrjenih od 10 do 20 odstotkov brežin, se podre ekološko zdrava rečna dinamika. Prihaja do neuravnovešenega toka vode, do erozij brežin na nasprotnih straneh, lahko se poglablja dno, stabilnost v vodi temeljenih objektov se zmanjša.
Cestna telesa na več mestih lahko iz rečne dinamike izločijo pomembne poplavne površine in pohitrijo tok vode. Na utrjenih odsekih je manj skrivališč za vodni živelj, manj je hrane, manj počivališč, manj drstišč ali mrestišč, saj je tudi manj različnih vodnih habitatov oziroma rastlinja.
Opozarjamo, da prevelike in toge utrditve brežin izven naselij niso dobra praksa in da se takšna praksa ne sme nadaljevati. Instituta intervencije ne smemo izrabljati za dolgoročno obnovo cest.
Nekatere ceste so že dolgoročno obnovili. Mislim, da so pretiravali.
Omenili ste poglobitve reke. Zdi se, da je, če reka je neka globlja, tam več prostora in manj verjetnosti, da bo poplavila. Kaj pa se zgodi v resnici?
To seveda drži. Pretočni profil je geometrijski pojem – to je površina, skozi katero teče voda. Na primer 100 kubičnih metrov vode bo čez pretočni profil, ki je velik 20 kvadratnih metrov (recimo 10 metrov širok in 2 metra globok), teklo drugače, kot če ima pretočni profil le 5 kvadratnih metrov (2,5 metra širine in 2 metra globine). V prvem primeru bo recimo voda ostala v strugi, v drugem pa bo preplavila brežine.
Vse regulacije so narejene tako, da so precej globlje od naravnih – prvotnih rek. Imajo tudi bolj enakomeren profil, večinoma v obliki trapeza. Tako da lahko skoznje teče veliko vode, ne da bi se razlivala čez brežine oziroma ne da bi reka poplavljala. Ampak to pomeni hitrejši tok in velike globine vode, s tem pa večje sile na dno.
Če dno ni utrjeno, se začne poglabljati. Prekinjene so povezave s poplavnimi območji, saj voda redko preplavi brežine. Količine vode (poplavnega vala) v regulirani strugi dolvodno se potencialno večajo. Na koncu regulacije so pretoki že močno povečani (in daleč nad naravnim stanjem), tako da so tam poplave mnogo večje, kot bi bile, če regulacije gorvodno ni.
Poglobljeno dno torej pomeni predvsem, da levo in desno od reke poplav skoraj ni več. Strokovno rečemo, da smo izločili del poplavnih površin iz rečne dinamike in izgubili tiste prostornine, kjer smo prej zadrževali vodo ob visokih pretokih.
Ob obilnih deževjih se voda iz naravne struge razliva vse od izvira do izliva, poplave so precej enakomerno razporejene po celi dolžini reke. Z regulacijami in poselitvami del poplavnih površin izgine iz redne poplavne dinamike. To večinoma povzroči večje poplave dolvodno – ali preplavitve širših območij ali višje poplavne vode.
Če reguliramo celo reko, bo “presežek vode” dobila reka, v katero se ta manjša reka izliva. Na koncu imajo vse doli ležeče države toliko večje probleme. To se dogaja po vsej Evropi, v našem donavskem povodju Romunija, na renskem povodju Nizozemska in tako naprej. Že zdavnaj je bil dosežen dogovor o medsebojnem sodelovanju in pravičnosti. Določa, da se reke upravljajo tako, da se ne izločajo poplavne površine, ali pa samo tam, kjer je nujno. In da se nadomestijo še v isti državi, v istem porečju. To dogovarjanje je težko.
Gre za zadrževanje vode, večinoma na kmetijskih površinah, kmetijski sektor se pa počuti odrinjenega in neupoštevanega. Želijo si razumeti, kaj tvegajo, kaj dajejo in kaj dobijo. To kupčkanje ni uspešno. Smo v pat poziciji. Lastniki kmetijskih zemljišč ne vidijo razloga, zakaj tam ne bi kmetovali ali dajali zemljišč na račun razvoja mesta in infrastrukture.
Velike regulacije rek se v današnjem času dogajajo predvsem ob avtocestah in cestah. Za ceste nam ni žal prostora, včasih tudi ne kmetijskih površin. Za vode pa nam je žal, ker ne razumemo dobro pomena vodotokov. Saj vodotoki so podobni cesti, le da niso za osebni in tovorni promet, ampak za vodo, sedimente, živali in rastline. So tudi bivališča. Na cestah nimamo brlogov lisic in jazbecev. V vodah pa imamo brloge vider. Iskanje sobivanja in pravičnih rešitev nam ne gre dobro od rok.
Ne le med državami, zatakne se že pri urejanju vodotokov med občinami v istem porečju. To je odgovornost direkcije za vode, ki je po poplavah dobila tudi nekaj dodatnega denarja in kadrov. Kako ocenjujete njihovo delo? Ali dobro koordinirajo ureditve po celotnih dolžinah rek, da bo sanacija potekala, kot je treba?
Vidim, da se zelo trudijo, kot so se tudi prej. Vsi pristojni organi, za vode, za ceste, za kmetijstvo in drugi, se trudijo sodelovati. Ampak to sodelovanje je večinoma pogojevanje v smislu “kakšne pogoje vi na vodah daste nam na cestah, da lahko nekaj naredimo”. Potem se večine teh pogojev ne da izpolniti, ker so preostri ali kontradiktorni.
Politika pogojevanja enega sektorja drugemu sektorju pomeni, da ni dobrih rešitev. Postopki se vlečejo, na koncu pa se naredi tisto, kar se izsili. To pa je tisto, kar ima družbeni konsenz ali družbeno podporo. Ceste jo zagotovo imajo, vode pa ne. Če karikiram, “kaj nam bo tista reka tam”.
Trudijo se, ampak očitno imamo sistem, ki ne vodi v dobre rešitve. Ker se že na začetku ne začnemo pogovarjati, kaj je naš cilj in kako ta cilj doseči. Gremo se postopek pogojevanja in potem pridemo do točke, ko se pogoja ne da izpolniti. Rešitev je, da se že na začetku prepoznajo pasti in da odstopimo od striktnega pogojevanja. Ti so zapisani v pravilnikih posameznih sektorskih zakonov, ki so tudi večinoma prenormirani. Vsak sektor brani svoje in na koncu ni rešitve, ampak samo odraz kupčkanja, kdo bo močnejši. Tu pa upam, da bodo svojo vlogo odigrali tudi družboslovci.
Ponekod so poplave spremenile struge, struga se je razdelila v dve, voda je drla skozi naselja. Kako se odločate, kje pustiti rekam prosto pot in kje jih spraviti nazaj, kjer so bile?
Poudarjam, da se stroka ne more odločati, lahko pa izračuna, kako bo voda tekla še naprej, in svetuje odločevalcem glede možnosti ureditve prostora. Kjer je voda tekla v avgustu 2023, je pravzaprav njena naravna struga, izraz naravne dinamike in torej posledica naravnih zakonov.
Kjer so naselja ali večji sklopi stavb, svetujemo preusmeritve voda v nekdanje struge, drugače ne gre. Zunaj naselij pa bi si želela, da bi razmislili o tem, da voda oziroma rečne naplavine tam tudi ostanejo.
Oziroma da se na celotni dolžini rek določijo odseki, ki imajo podobne lastnosti, na primer padec dna, tendence meandriranja, tendence oblikovanja pramenastega toka, vrezovanja dna in erodiranja brežin in podobno. Za posamezne tipske odseke se predlaga smiselne rešitve urejanja voda in s tem obvladovanja poplavne ogroženosti.
Če je sedaj Savinja na nekaterih odsekih nakazala tendenco oblikovanja pramenastega toka in tam ni sklenjenih naselij, se posamezne objekte in nepozidane površine prepusti Savinji in s tem poveča aktivne poplavne površine. S tako odločitvijo se večajo tudi ekološke vrednosti vodnega prostora. Kjer se pojavlja velika nevarnost plazov pobočij nad reko, erozija brežin ali poglabljanje dna, ni smiselno ohranjati posamičnih objektov. Če pa so na takih odsekih večje poselitve, je smiselno plazove sanirati, obvladovati erozijo, gorvodno pa zgraditi zadrževalnike voda in plavin.
V Evropi imamo sedem glavnih tipov vodotokov s poplavnimi površinami. Odločitve naj bodo osnovane glede na tipologijo reke in rabo prostora. Ne moremo se slepiti, da je lahko vse (so)naravno. Nobena reka v naselju ne more biti sonaravna, kvečjemu je lahko zelena ter mestoma razgibana z otoki in zatoki vodnega rastlinja ali dreves.
Dogovoriti se je torej treba, kako bomo obvladovali škodni potencial poplav in se dogovarjali, katere ekološke in naravovarstvene elemente bomo kot družba varovali in negovali.
V zakonu o obnovi je tudi člen, ki določa obnovitev rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin. V kamnolomih bodo torej lahko nasekali več kamna, ker ga potrebujemo za utrditev strug. V obrazložitvi je zapisano, da se še posebej potrebuje večje skale. Nam ob vsem tem materialu, ki so ga prinesle in raznesle reke ter ga zdaj že tri mesece bagri kopljejo in tovornjaki odvažajo, resnično primanjkuje skal?
To samo kaže, kakšna je naša ideja – obnova starega stanja. To bo pomenilo ponovne poplavne škode čez 25 let na isti način, kot so se zgodile. Kaže, da se paradigma in koncepti niso spremenili.
Na obzorju se kaže obnavljanje strug z velikimi količinami kamna, velikega in majhnega, ampak upam, da tudi z lesom. Tega bi moralo biti več zunaj naselij, znotraj naselij pa brez kamna ne bo šlo. Kombinacijo rešitev bomo, upam, našli tako, da bo dobro za vse. Skrbijo me predvsem velike količine rečnih nanosov, za katere ni jasno, koliko jih je bilo, koliko smo jih že odstranili, kam smo jih že deponirali in kako bomo te nanose upravljali v prihodnosti.
Vlada je potrdila končno oceno neposredne škode na stvareh zaradi posledic avgustovske ujme, ki skupaj znaša 2,98 milijarde evrov. Največ od tega je škode na vodotokih, ki znaša 1,32 milijarde evrov. Škodo, ki smo jo prijavili Bruslju, pa je Direkcija za vode na področju varstva pred poplavami ocenila na kar 3,3 milijarde evrov. Od kod te ogromne številke?
Če se spomnimo, vsakih nekaj let doživimo katastrofalne poplave na nekem vodotoku. Ocene škod na vodni infrastrukturi so se večinoma vedno gibale med 250 in 350 milijonov evrov. Ob sedanjih poplavah se mi številke okrog treh milijard evrov ne zdijo tako velike, saj so se letošnje poplave zgodile na tri- do petkrat daljših odsekih rek, ki so se jim pridružili tudi vsaj toliko številčnejši plazovi.
Škode na cestah v to številko niso vključene, so pa verjetno marsikatera obrežna zavarovanja zaradi njih. Škoda iz vodnega sektorja je torej velika, ker zajema vodne objekte zaradi vzdrževanja druge infrastrukture, ne le vodne.
Pa moramo nujno porabiti vse te milijarde in vzpostaviti prejšnje stanje?
Mislim, da ne. Želela bi si, da bi obnova potekala drugače, da ne bi obnavljali na isti način, kot je bilo zgrajeno, ampak z drugim pristopom.
Zemljišča, ki so bila zdaj poplavljena in ne morejo več funkcionirati kot njive, naj bi ostala vodna zemljišča. Tam se obnove lahko delajo drugače kot doslej. Ekologi in naravovarstveniki bi si vsekakor želeli, da tam ostane vodni prostor, da se tam “naselijo” vrbe in topoli, da nastanejo vodne površine bolj stoječe vode in tako naprej. Želela bi si pravi pogovor o tem, kje bi bilo to mogoče urediti.
Ampak sem pesimistka, po mojem se to ne bo zgodilo, saj si vsi želijo, “da bo tako, kot je bilo”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje