Tadej Golob je avtor kriminalnih uspešnic Jezero, Leninov park, Dolina rož in Virus. Čez nekaj dni bo minilo natanko eno leto, odkar se je pri plezanju v gorah hudo ponesrečil. In, kot pravi, doživel dva čudeža. ... Trenutno piše svojo peto kriminalko. Tako kot predhodne bo govorila med drugim o težavah družbe in časa, v katerih živimo. Z Golobom smo se pogovarjali o njegovem delu, popkulturi, knjigah, družbi, oblasti … In o okrevanju ter hudih dogodkih, ki zarežejo v življenje.
Čez nekaj dni bo natanko leto dni, odkar ste se hudo poškodovali pri plezanju. Kako ste danes?
Vedno boljše. Počasi že lahko delam stvari, ki sem jih delal prej, vsaj približno enako. Tudi gibljivost vratnega predela je boljša. Počasi, počasi, ampak gre na bolje.
Menda imate postavljeno rutino dneva – trening, rehabilitacija, pisanje … Kako izgledajo dnevi in zakaj tako?
Niti ni tako strogo postavljena. Dopoldne grem v plezalni center, kjer poskušam plezati, popoldne kolesarim. Tečem zdaj že nekaj časa ne več. Pišem pa izmenično ali dopoldne ali zvečer. In veliko se sekiram, ker premalo delam.
Ker premalo pišete?
Ja.
Zakaj pa se sekirate?
Sekiram se. Če pišem in če ne pišem, se podobno sekiram. Kar se tega tiče, sem pač Slovenec. Če dežuje, se žrem, ker ne morem ven, če sije sonce, ker se mi ne da delati.
Ste se tudi pred poškodbo veliko sekirali?
Ko sem bil še novinar, je bil seveda ta pritisk rokov, “dead-linov”, in se človek sekira zaradi tega. Dolgo časa sem si želel, da bi lahko živel od pisanja knjig, in potem se mi je to uresničilo, zdaj si pa že nekaj časa želim, da bi lahko delal le eno stvar naenkrat. To mi še ni dano. Pišem po tri, štiri stvari naenkrat. Najprej se je to dogajalo, ker nisem znal reči ne. Zdaj sicer to že znam, ampak včasih preprosto ne moreš reči ne. So takšne priložnosti, ko ne moreš reči ne. Zaradi različnih razlogov.
Recimo?
Klical me je kolega, ali lahko napišem biografijo njegovega očeta, poslovneža, enega prvih modernih pri nas. Sem rekel, da lahko, ampak po novem letu. Potem se je izkazalo, da oče umira zaradi raka. In umirajočemu človeku nisem mogel reči ne. Gospod je vmes že umrl. Zdaj pišem neke vrste družinsko kroniko in biografijo. Kaj več o tem pa zaenkrat še ne bi delil z javnostjo.
Trenutno pišete tudi vodnik o kolesarjenju po Sloveniji in z ženo Mojco veliko kolesarita.
Za ta vodnik sem se dogovoril že pred poškodbo. Gre za zaključene ture, ki imajo tisoč višinskih metrov vzpona. V Sloveniji imamo par takšnih. Recimo Krvavec, Kum, Pohorje … ampak takšnih vzponov je v Sloveniji samo nekaj, in zato sem sklenil, da bom manjše vzpone povezal v krožne ture. Pomembno je, da skupaj dosežejo tisoč metrov.
Z Mojco pa kolesariva v povprečju vsak drugi dan. Na začetku me je morala spremljati, ker sem s težavo pogledal levo ali desno, nazaj itak ne, potem je pa spoznala, po kako lepih krajih so speljane te proge, in zdaj me ona sprašuje, katera bo naslednja.
Na enem izmed teh kolesarjenj ste se dobili tudi s policistom reševalcem. Tistim, ki je bil v helikopterski ekipi, ki vas je reševala, ko ste se ponesrečili. Menda je bilo zelo ganljivo. Kaj je to srečanje z reševalcem pomenilo za vas?
Ko sva z Mojco kolesarila iz Zreč na Roglo, sva ga poklicala in smo se dobili v Konjicah. Bilo je prisrčno srečanje. Bil sem ga zelo vesel, imel sem občutek, da tudi on mene. Povedal je, da ga v hribih, med reševanji, ni strah, takrat pa da ga je bilo. Ker se tam niso imeli kam privezati, na tistem pobočju so bili reševalci zelo izpostavljeni. In bi se lahko tudi za njih tragično končalo. Povedal mi je, da je bilo to zanj eno najtežjih reševanj in da nekaj časa zaradi tega ni mogel spati.
Sta ostala v stiku?
Sva. Upam, da se bova čim prej spet srečala.
Bili ste v umetni komi, zlomljenih ste imeli vseh sedem vratnih vretenc, eno prsno, stegnenico, medenične kosti, levo lopatico in imeli ste možganske krvavitve … Čeprav ste se v – za takšne hude poškodbe – izjemno kratkem času postavili na noge, okrevanje terja svoj čas. Kako trenutno poteka? Pravkar ste prišli iz Primorske, kjer ste bili pri fizioterapevtu.
V rehabilitacijskem centru Soča sem dobil kontakt fizioterapevta, s katerim se dobivam enkrat do dvakrat na teden, seansa traja dve do tri ure. Delava predvsem za vratni del. In gre na boljše.
Kaj vam je bilo v tem letu najtežje?
Tisoč stvari je, ki so bile težke. To, da se mi ni noga celila oziroma da sem imel občutek, da se mi ne, da mi stegnenica škrta. Nisem mogel stopiti na nogo. To je šlo potem na bolje. Potem je bilo obdobje, ko me je vse srbelo, po celem telesu, najbolj na nogah. In smo ugotavljali, ali je šlo za alergijo na kovino, ki so mi jo dali v nogo. Ampak ni bilo to. Na srečo je zdaj to že preteklost.
Tisoč je takšnih majhnih, sekundarnih posledic poškodb. Pa seveda, na začetku nisem mogel kolesariti, ker me je bolela medenica, ker sem imel zlomljene sramne kosti. Zdaj je to že v redu, zdržim tudi štiri ure na kolesu. Ko sem začel teči, v Dolenjskih Toplicah, kjer sem bil na rehabilitaciji, se je pojavilo boleče koleno. Čeprav ni bilo jasno, zakaj, saj kolena – vsaj ne da bi vedeli – nisem imel poškodovanega. Tako da veliko je takšnih majhnih dodatnih stvari, ob katerih spoznaš, kaj vse gre lahko narobe.
In je to preskus v potrpežljivosti in spoznavanju sebe?
Je. Tisto, česar sem se najbolj bal, torej največje poškodbe – to je šlo relativno v redu. So se pa potem pojavile druge stvari, in to je v bistvu najtežje.
Dokler se nekomu ne zgodi tako travmatična izkušnja, izkušnja hude poškodbe ali hude bolezni, dolgotrajne bolnišnice … težko razume, kako drastično to spremeni življenje in človeka samega. Kako je to spremenilo vas?
Prej nikoli v življenju nisem bil niti dneva na bolniški, zdaj pa jo imam že celo leto. Ne vem, koliko sem se jaz spremenil, koliko pa se je spremenilo vse okrog mene. Na začetku je bilo v redu. Ker si zame nihče ni upal napovedati, ali bom lahko še normalno govoril, hodil, se sam oblekel. In vse, kar sem takrat naredil, je bilo velikansko pozitivno presenečenje. Zame in za vse okrog mene.
To obdobje je mimo in zdaj se spopadam z bolj običajnimi omejitvami. Prej sem bil vesel, ko sem lahko prišel na Šmarno goro, to je bil dosežek. Enako vesel kot takrat, ko sem stopil na vrh Mount Everesta. Zdaj bi lahko šel v gore, pa ne grem. Moti me gneča, moti me vročina. In če smo iskreni, malo me je tudi strah.
Strah je ostal?
Ja, strah pred tem, kaj gre lahko narobe, pa čeprav si vse storil prav. Ni me namreč strah višine, saj plezam in uživam v plezalnih centrih in plezališčih. Tudi s kolesom se peljem, počasi, prav hitro še ne … Moj cilj je priti na nekdanji nivo. Ampak tudi če mi ne uspe, bo ok. Bom pa vsaj poskusil.
Kakšne so vaše misli, vaša spoznanja iz tega obdobja, ki morda lahko pomagajo vsem, ki so zdaj priklenjeni na bolniško posteljo, ki zdaj trpijo za neko hudo boleznijo ali pa jih je zadela huda nesreča, huda poškodba? Kot rečeno, verjetno lahko samo tisti, ki so bili ali so v takšnem položaju, ko se življenje, ves svet dobesedno ustavi, pa ne le za človeka, ki je zbolel ali se poškodoval, ampak za celo družino, razumejo, kako velik rez na tkivu življenja naredi takšna stvar … Imate kakšno sporočilo zanje?
Imel bi sporočilo za tiste, ki še niso v tej situaciji. Moje sporočilo je, naj poskušajo narediti kaj zase zdaj, ko so še zdravi in nepoškodovani, preden se jim kaj zgodi. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo z mano, če pred nesrečo ne bi bil toliko telesno aktiven in če ne bi imel tega odnosa do težav, kot ga imam – da jih je treba premagati – zapisanega v svojem programu. Če ne bi bil že pred nesrečo športnik, si ne znam predstavljati, kako bi se po takšni nesreči postavil na noge.
To bi bilo moje sporočilo: treba se je ukvarjati s športom, še preden te kaj hudega doleti. Mnogi, tudi zdravniki so rekli, da je čudež, da sem preživel. Jaz bi rekel, da sta bila dva čudeža – prvi, da sem sploh preživel, in drugi, da sem si v svojih letih in po takšnih poškodbah toliko opomogel, kot sem si.
Umetna koma. Opisovali ste že svoje zbujanje iz nje, raztresenost, zmedo … Nekateri bolniki, ki so bili v umetni komi, ker so zaradi težke oblike covida-19 potrebovali umetno predihavanje, tudi denimo pravijo, da se iz nje spomnijo morastih sanj in potem delirija ob zbujanju … Kaj je bilo za vas najpomembnejše ob vračanju v običajen tok življenja? Kaj je steber varnosti, ki se ga človek takrat oprime?
Ko sem prišel z intenzivne enote, so me dali na travmo, čeprav bi lahko bil tudi na nevrološkem oddelku. Ker sem imel toliko polomljenih kosti, so me dali tja. Medicinsko osebje na travmatološkem oddelku pa seveda ni vedelo, da nisem čisto pri sebi, možgansko mislim.
Doživljal sem vse mogoče, nisem bil še sposoben realnosti dojeti takšne, kot je. Domnevam, da kot posledica umetne kome. Kot sem že povedal, zdelo se mi je, da sodelujem v bitkah v prvi svetovni vojni, v ljudeh sem prepoznaval druge ljudi … Z mano seveda še ni bilo vse v redu, ampak se tega takrat nisem zavedal.
Sem pa nekatere stvari intuitivno čutil. Želel sem iti iz bolnišnice domov. Ko še nisem mogel niti sedeti na kavču ali hoditi. Pokazalo se je, da je bilo potem domače okolje zame res dobro. Najbolj me je recimo prizadelo, ker v bolnišnici nisem mogel oziroma smel iti na stranišče. Šel sem lahko samo v spremstvu fizioterapevtov, tam pa sta bila dva enkrat na teden, drugače pa sem bil obsojen na račko, in to mi je bilo grozno.
Ko sem prišel domov, sem lahko šel kadarkoli v spremstvu na stranišče. To je bila tista prelomnica, vsaj zame, ko sem lahko potem tudi v glavi zelo hitro prišel k sebi.
Domače okolje, varnost?
Ja. Zanimivo je, da mi, ko sem se zbudil iz kome – čeprav se seveda ne spomnim točnega trenutka, ko sem se zbudil, ampak je šlo za proces, in čeprav se nesreče še vedno ne spomnim – dejstvo, da ležim v bolnišnici, ni bilo tuje. Ni se mi zdelo nenavadno, da sem se kar naenkrat znašel v bolnišnici. Možgani so nekako vedeli, da sem tam.
Ljudje delujemo tudi po nekem svojem programu, nezavedno. Delovne terapevtke na Soči so me denimo spraševale, kakšen je moj cilj, ali je moj cilj, da bi znal spet skrbeti sam zase, se sam obleči … In sem jih debelo gledal in povedal, da je moj cilj priti v manj kot eni uri na Krim. Ampak takrat seveda nisem mogel niti hoditi. Kar hočem reči, je, da veliko stvari v življenju počnemo intuitivno, brez premisleka, ker je v nas neka želja, navada, ker je to del nas.
V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:
Imate pa zaradi te izkušnje tudi dober vpogled, od znotraj, na slovenski zdravstveni sistem. Kaj lahko rečete o njem?
Jaz sem najboljši primer, da stvar deluje. So pa seveda tudi slabe plati, temne točke. Osebje je preutrujeno, premalo jih je. Kot bolnik to vidiš.
Pred časom ste rekli, da vas je ta izkušnja spremenila tudi tako, da se boste morda bolj angažirali, se bolj oglašali za nekatere stvari. Katere so tiste, na katere bi opozorili javnost? O potrebnosti cepljenja ste prejšnji teden napisali zapis za N1, kaj pa so druge takšne teme? Politična situacija, človekove pravice?
Ja, pa recimo referendum o vodah. Politična situacija sedaj, to moram poudariti, se mi ne zdi normalna, to ni ena od normalnih situacij, kot smo jih imeli že prej. Jaz se prej nisem pogovarjal o politiki, ljudi nisem delil glede na to, katero stranko podpirajo. Zdaj jih, in za to se lahko zahvalim velikemu vodji. Predaleč je šlo. Da človek podeli plaketo nekomu, ki odkrito podpira Breivika – to je katastrofa vseh katastrof. In tak človek vlada v naši državi.
Iščem izraz, kako bi opisal to vlado, ampak lahko rečem samo: grozljivo. Janez Janša ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi pokazal, kakšen človek je. Recimo zadnji tvit, ki ga je napisal o afganistanskih beguncih – grozljivo.
Enkrat sem že rekel nekaj proti vladajočim in se je potem noro usulo name po družbenih omrežjih. Včasih se mi zdi, da sem šel v komo v lepšem svetu in se iz nje zbudil v slabšem. Ampak najhujše bi bilo pri teh stvareh biti tiho, kajti če si tiho, si na neki način sostorilec. In moram reči, da sem tu kar razočaran nad Slovenci. Zaradi te vlade in tudi nad tem, koliko je proticepilcev.
Mislil sem, da je to neka sekta, zdaj pa vidim, da jih je pol države in da so med njimi tudi moji znanci. Poskušal sem najti neko povezavo med vsemi temi ljudmi, ki so anticepilci, ampak je preprosto ne najdem.
Ravno o tem, o tej delitvi, ki poteka mimo vseh drugih delitev, smo pisali nedavno, prejšnji teden pa je dr. Matjaž Ličer govoril tudi o diktaturi mnenj, ki so v zadnjih desetletjih zaradi narcisistične družbe postala zveličavna in očitno bolj pomembna od dejstev. Na epidemiji se jasno kaže škodljivost tega trenda, po katerem lahko v imenu osebnih mnenj prezremo resnico, dejstva. Kako vi gledate na to obdobje?
Zadnjič smo se v družbi pogovarjali o tem in pri znancu, ki je anticepilec, nismo mogli prodreti z argumenti. In sem mu rekel: oprosti, tukaj sta dva kolega, doktorja biologije in mikrobiologije, tvoje mnenje ne šteje, dokler je samo mnenje. Dobro bi bilo, če bi ljudje mnenja, če niso utemeljena na znanju, zadržali zase.
Ste tudi alpinist. Kako spremljate dogajanje na Triglavu letos? Vidimo, da se politiki radi slikajo gor … Nekatere desne politike je zmotila mavrična zastava na Triglavu. … Potem še nedavno srečanje protestnikov in Janše pod Triglavom in vse, kar mu je sledilo. Kaj se dogaja s Triglavom? Si ga kdo prilašča?
Nazadnje sem bil na Triglavu februarja lani. Iz Ljubljane sem šel ob enajstih, da sem bil zvečer, z zadnjo lučjo dneva na Triglavu, ko tam ni bilo nikogar. Mene Kredarica ne bo več videla, ker z milijonom ljudi, z množico ljudi ob sebi se ne da občudovati narave. Seveda ne moremo kar prepovedati zlorabe Triglava v politične namene. Ampak jasno je, zakaj pri tisočih hribih, ki jih imamo v Sloveniji, nekateri najdejo vedno prav Triglav.
Vaše kriminalke so uspešnice, pravi popkulturni fenomen. Pravite, da pišete biografijo, kaj pa kriminalka? Po Virusu …
Ja, pišem biografijo, eno biografijo sem ravno končal, pišem, kot rečeno, kolesarski priročnik in pišem peto kriminalko.
Nadaljevanje Virusa?
Ja. Dogaja se v Ljubljani. Taras Birsa se zbudi iz kome in raziskuje, kaj se mu je pravzaprav zgodilo. Dogajanje je retrogradno. Pozabil je primer, na katerem je delal pred nesrečo, pa tudi vedno bolj se sprašuje, ali je bila njegova nesreča sploh nesreča.
Ste bili kaj na snemanju Doline rož in Leninovega parka? Ljubljana je bila to poletje polna snemalnih ekip.
Nisem imel časa. Sem se pa pogovarjal z Luzarjem (režiser Matevž Luzar režira Dolino rož, Klemen Dvornik pa Leninov park, op. a.) in v plezalnem centru srečal igralko Niko Rozman, tako da sem seznanjen s tem, kar delajo.
Tudi nadaljevanka Jezero je bila popkulturni fenomen, ljudje so sedeli pred ekrani, tvitali in “četali” o tem in naslednji dan so se namesto o politiki, cenah stanovanj in vremenu pogovarjali o tem, ali je Cavazzo dovolj slišati in kakšen ton glasu ima.
Hja, jaz sem bil zelo vesel, ko je TV Slovenija naznanila, da namerava po moji knjigi posneti nadaljevanko, ampak do konca nisem verjel, da bo to res. Ko sem jo šel prvič gledat, nisem imel nič od ogleda, ker sem bil tako zelo nervozen. Skrbelo me je, kako bo izpadlo. In ko sem videl, da je v redu, sem šel naslednji dan še enkrat v kino in si ogledal še enkrat, tokrat z užitkom.
Zakaj mislite, da je prišlo do takšnega razmaha in popularizacije slovenske kriminalke? Tu ste vi, pa – če omenim le nekatere – Avgust Demšar, ki so ga tudi ekranizirali na TVS, odlična Mojca Širok s Pogodbo in Evidenco, Mirt Komel z Medsočjem in Detektivom Dantejem, Irena Svetek z Rdečo kapico, Marko Radmilovič s Kolesarjem, Ana Schnabl bo izdala psihološki roman s kriminalnim zapletom …
Ne vem, zakaj se drugi odločajo za pisanje kriminalk. Jaz sem se, ker so se mi zdele kriminalke, pa naj se sliši še tako smešno, največ, kar lahko kot pisatelj dosežem. Meni predstavljajo največji pisateljski izziv. Tudi zato, ker si zelo na udaru oziroma pod presojo zelo širokega kroga, mase ljudi, pa zaradi konkurence. Kriminalke berejo in pišejo res široke množice. Tu nekega blefa ni: ali je dobra ali ne, je uspešna ali pa ni uspešna.
Vas je te reakcije publike strah?
V bistvu ne. Ko pišem, želim ljudi tudi malo sprovocirati. Ne povsem ugajati, ampak tudi vzbuditi revolt. Ne, ni me strah reakcij publike. Bolj me je strah tega, da jaz ne bom zadovoljen s knjigo, pa čeprav bi jo ljudje dobro sprejeli.
Kar nekaj kritik je bilo v javnosti zaradi ženskih likov. Ker so napisani enoplastno, kot kulisa za osebnosti moških likov. Ste vzeli to kritiko konstruktivno, ste poskušali popraviti v nadaljevanjih?
Seveda se me kritike tudi dotaknejo. Ampak vadim, treniram, da se me ne bi. Karkoli boš naredil, nekomu ne bo všeč. Kot moški verjetno bolj poznam moške in verjamem, da se to vidi, in so potem moški liki bolje izpisani kot ženski. Mislim, da bodo ženske, ki pišejo kriminalke, to popravile.
Lani sem bila na okrogli mizi, na kateri ste bili s pesnico Anjo Golob in pisateljem Dušanom Šarotarjem. Čeprav prihajate iz čisto različnih vod, pišete zelo različne stvari, je bilo videti, kako se avtorji med seboj spoštujete. Koga iz kulturnih krogov cenite? Katere avtorje in avtorice?
Več jih je, omenil bi pa Miho Mazzinija. Zaradi fantastičnih kolumn in tudi zaradi knjig, pa tega, da je pravzaprav prvi, ki se je deklarativno poslovil od slovenske solzne literarne doline.
Govorili ste takrat vsi trije o knjigah, o vplivu knjig na vas, o tem, kako nas določene knjige zaznamujejo. Ne bi rada fetišizirala knjig, kot to nekateri počno, a vendarle so knjige za mnoge prav konstitutivne; brez njih dobesedno ne bi bili isti ljudje, kot smo. Katera je takšna, ki vas je v zadnjem času zaznamovala?
Ko sem šel v Dolenjske Toplice na rehabilitacijo, sem imel prav slabo vest, ker takrat nisem kaj veliko bral. Nisem mogel. Na začetku sem imel namreč težave s koncentracijo. In sem vzel s seboj knjigo Velimirja Čolića Priročnik za izgnance. In tisto me je …
… vrglo?
Ja, prav res. Pa ne toliko zaradi krutosti usode, ki ga je kot begunca iz Bosne vrgla v Francijo, ne da bi znal francosko, danes je pa francoski pisatelj, ampak zaradi načina, kako je knjiga napisana. Dala mi je tudi argument za to, da sem svojo izkušnjo s poškodbo vpletel v kriminalko, ki jo pišem zdaj.
Imam pa tudi železen nabor knjig, ki jih večkrat preberem, in pred kratkim sem spet Mojstra in Margareto, ne vem, kolikokrat po vrsti že. Všeč mi je odbitost te knjige. Ne vem, kako ji je uspelo postati svetovna klasika. Imam občutek, da če bi jo napisal Slovenec, ne bi postala niti slovenska klasika.
Kaj menite o odnosu države in aktualne vlade do kulture?
Temu se lahko samo še smeješ. Da ministrstvo za kulturo podeli status nevladne organizacije v javnem interesu društvu, ki ga vodijo neonacisti … to bi jih moralo biti vse sram. Sicer pa na srečo jaz z ministrstvom za kulturo nimam nič in niti ne bi hotel imeti. Nimam ne statusa, niti ne dobim od njih nobenega denarja. Imam s. p., trenutno sem na bolniški in živim od privarčevanega denarja.
Koliko pa so vam uspeh knjig, nagrade, prodaja … spremenili življenje?
Zgolj toliko, da zdaj lahko živim od pisanja. Prej sem sestavljal skupaj svojo novinarsko in pisateljsko plačo in seštevek ni bil ničemur podoben. Zdaj od pisanja lahko živim. Tako da v tem smislu mi je uspeh knjig vendarle spremenil življenje.
Tudi v vaših kriminalkah so prisotne kritične note do družbenih problemov – korupcija, prepletenost politike s policijo, rasizem, problem odnosa družbe do starosti … Na katere probleme v družbi bi še opozorili?
Ko sem se lotil pisanja kriminalk, sem imel v mislih kriminalke Agathe Christie. Zanimiv zaplet, ugotavljanje, kdo je morilec, in dokazovanje. Ampak že pri drugi kriminalki, pri Leninovem parku, sem ugotovil, da brez družbene klime, brez družbene kritičnosti ne bo šlo. Da nočem pisati samo o tem, kdo je morilec, pa kako je moril. Tako da vse, o čemer sva zdaj govorila, vse, kar sem povedal o naši družbi, državi in politiki, bo v tej knjigi, ki jo pišem. Dogaja se zdaj, v času te vlade, te epidemije.
Ko sem pisal Virus, sem imel v mislih to, da družbenega dogajanja, epidemije ne sme biti več kot kriminalnega dela; da mora biti kriminalni del tisti, ki bralca potegne naprej. Strah me je bilo, da ne bi bilo epidemije v knjigi preveč, da je ne bi bilo premalo, da ne bi bil od epidemije na koncu samo naslov.
Ves Virus, razen zadnjega poglavja, sem napisal pred nesrečo. Ko sem se zbudil iz kome, se nisem o knjigi spomnil ničesar, razen dobrega občutka, ki sem ga imel ob njej pred poškodbo. Zato sem jo še enkrat prebral in napisal zaključek in smo jo dali v tisk mesec dni po prihodu iz bolnišnice. In zdaj imam podoben dober občutek. Brez nesreče ne bi bil sposoben napisati te knjige.
V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:
Biografije, ki ste jih v preteklosti napisali … nekatere so bile po naročilu …
Nekatere so bile po naročilu, ja. Prva taka je bila tista Gorana Dragića, potem pa še Alenke Bratušek in Petra Čeferina, pa zdaj Boža Dimnika.
Ali ne bi rekli, da so te biografije po naročilu neka stranpot vaše kariere? Verjetno se ne strinjate z vsem z nekaterimi od teh oseb, ki ste jih biografirali, prav kritični pa verjetno do njih v biografiji po naročilu ne morete biti …
Delam jih na tak način, da se pogovarjam, da pustim človeku, da mi pove o sebi. Seveda lahko pri tem tudi kaj zamolči ali se mi zlaže. Vsakemu sicer povem, da bo resnica gotovo prišla na dan, če bo knjiga imela več kot sto strani.
Ne, ne strinjam se v popolnosti z vsemi, s katerimi sem delal biografijo. Sem se pa pri delu z njimi naučil tudi tolerance in tega, da nisem najpametnejši na svetu in da morda moj življenjski slog in pogled na svet nista edina pravilna.
Zdaj je v tiskarni biografija Boža Dimnika, ki ga mnogi zmerjajo z lobistom in še čim, pa mu očitajo počitnice na Mavriciju z Janezom Janšo. Kar lahko rečem, je, da je imel izjemno zanimivo življenje in da bi naredil napako, če se te knjige ne bi lotil.
Ampak ni pa to knjiga, kjer bi bila tema obdelana na novinarski način, ne gre za novinarsko raziskavo …
Seveda ne. Biografije so itak neke vrste hibridni žanr, pol novinarski in pol literarni.
Pa vas to kot nekdanjega novinarja ne moti? Imate kdaj pomisleke?
Če bi imel pomisleke, bi pisanje že vnaprej odklonil. Z nekaterimi ljudmi ne bi delal, tudi če imajo zanimiva življenja.
Torej ta del posla v teh primerih prepuščate novinarjem, da ga oni opravijo?
Ja.
Pred tem ste bili tudi novinar za Playboy, pisali ste intervjuje, podobno, kot to delava zdaj, s tem da ste zdaj na drugi strani. Vam je težko biti na drugi strani?
Po svoje je. Včasih si mislim: joj, pa zakaj si to rekel, zakaj tega nisi bolje povedal? Ni težko samo postavljati vprašanja, ampak je težko tudi odgovarjati nanje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje