Žrtvam (in pričam) v resnici sporočajo samo eno: bodite raje tiho. "Ne delajmo si utvar: tudi nasilje nad oskrbovancema doma za starejše bi najverjetneje ostalo spregledano, če ne bi obstajal posnetek," piše v komentarju novinarka N1 Barbara M. Smajila. Čigavi interesi se v primeru ljubljanske psihiatrične klinike v resnici ščitijo?
5. septembra je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac sklical novinarsko konferenco, na kateri je povedal, da so bili obveščeni o primeru nasilja v enem od domov za starejše. Pozneje so nekateri mediji objavili posnetek, na katerem dijakinja starejšo gospo stisne za nos in jo povleče za lase, nato pa pleše ob oskrbovancu, ga sunkovito povleče za invalidski voziček in s prsti drega po telesu.
Še preden smo vedeli, o čem govori, je minister povedal, da so že stopili v stik z omenjenim domom, kjer da so že ukrepali. Žrtev so nemudoma zaščitili in ji nudili podporo, proti negovalki – šlo je za mladoletno dijakinjo – pa sprožili postopke na policiji.
Mesec in pol pozneje smo na N1 v rubriki Poglobljeno na N1 objavili nadaljevanje preiskovalne zgodbe o nasilju nad pacienti na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Tokrat o nasilju nad starejšimi bolniki s psihičnimi težavami. “Gospod je sedel na stolu na hodniku, tehnik pa je prišel mimo in ga brez kakršnegakoli povoda najprej dvakrat ali trikrat brcnil v golen, potem pa še nekajkrat z roko udaril po glavi,” je povedala izkušena medicinska sestra, ki je bila na kliniki kot izredna študentka na praksi in ki je bila priča nasilju. “Zaposleni (…) je gospe zvil roke na hrbtu. Gospa je jokala in vpila,” je dejala druga izredna študentka, prav tako izkušena medicinska sestra.
Dodala je: “Drugega pacienta (…) je v času opoldanske nege zagrabil od zadaj in ga vlekel, da se je premikal hitreje.” To sta, kot pravita, doživeli v pičlih dveh tednih prakse na kliniki. O nasilju nad starejšimi pacienti so v začetku poletja poročali tudi zaposleni; po njihovih besedah so tehniki nekatere starejše paciente špricali z vodo, jih suvali, risali naj bi jim namišljene črte, ki jih niso smeli prestopiti.
Generalni direktor klinike prof. dr. Bojan Zalar, ki je z nenavadnim poseganjem v strokovni nadzor (poleti ga je uvedla njegova pomočnica, ki je pozneje odstopila in dala odpoved) izvedel svojevrstni salto mortale, je v sklepu zapisal: “Neprimernih ravnanj ni bilo mogoče potrditi.”
Kot kaže, je takšno tudi sklepanje resornega ministrstva, ki ga je pred kratkim prevzela dr. Valentina Prevolnik Rupel. To ministrstvo po objavi pričanj dveh študentk ni sklicalo novinarske konference in na njej sporočilo, da je stopilo v stik z vodstvom klinike. Žrtve nasilja niso bile zaščitene, ni jim bila nudena podpora.
Z ministrstva so po več dneh in več naših prošnjah poslali odziv. Zapisali so, da ministrica “ostro obsoja vse oblike nasilja, še bolj zavržno pa je, če se izvaja nad ranljivimi skupinami”. Če. Neprimernih ravnanj ni bilo mogoče potrditi.
Od objave prvega preiskovalnega članka, v katerem smo konec maja zbrali pričevanja o nasilju nad pacienti na sprejemnih oddelkih te klinike – med njimi je bilo najbolj pretresljivo pričevanje o mladoletniku, ki so ga po besedah več virov nekateri zaposleni zvezanega dušili in pretepli – pristojni opozarjajo, da je treba pridobiti dokaze o nasilju. Če ni dokaza, se ni zgodilo.
Ne delajmo si utvar: tudi nasilje nad oskrbovancema doma za starejše bi najverjetneje ostalo spregledano, če ne bi obstajal posnetek. Če mladoletnica ne bi bila tako nepremišljena, da se je snemala in nato posnetek objavila na družbenem omrežju. A zloraba moči praviloma ni dokumentirana, to je njeno samo bistvo. Kakšen dokaz bi lahko predložil pacient, ki so ga tehniki pretepli v času, ko je bil privezan na posteljo? Zapis o incidentu v zdravstveni kartoteki? Pacienti, ki zdravnikom povedo, da se nekaterih tehnikov bojijo, v resnici dobijo zapis v karton – označijo jih za “nanašalne”.
Z drugimi besedami, oni so problem. Ko torej pristojni, ki bi morali razumeti delovanje totalnih ustanov, govorijo o dokazih nasilja nad pacienti na psihiatriji, žrtvam (in pričam) sporočajo samo eno: bodite raje tiho.
A pričevanj je bilo že preveč, da bi jih lahko zanemarili. Ministrstvo samo je pred meseci na pobudo takratnega ministra Danijela Bešiča Loredana vabilo, kot je sam dejal, “ustrahovane” na pogovore in poslušalo njihove zgodbe. Prejeli so 46 izjav pacientov, zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, od tega so 23 izjav predali policiji, so nam pred časom sporočili z ministrstva.
Ali to ne šteje nič? Kako po 23 izjavah, ki so očitno dovolj obremenjujoče, da so jih predali kriminalistom, ministrica ne pozove k odstopu vodilnih na kliniki? Zakaj tega ni naredil že premier dr. Robert Golob, ki je po odhodu Bešiča Loredana prevzel vodenje zdravstvenega ministrstva?
Kot uradno pojasnjujejo na ministrstvu, je razreševanje vodstva v pristojnosti sveta zavoda. Vlada je že junija v svetu zamenjala svoje predstavnike, ki tvorijo večino, zato da bi Zalarja razrešili, a se svet zavoda nato v senci dvoma o lastni legitimnosti štiri mesece ni sestal – kljub temu da je ministrstvo ves čas zatrjevalo, da so bili člani zamenjani zakonito.
Prejšnji teden je bil imenovan nov svet zavoda, ki naj bi se sestal 9. novembra. Zakaj vlada kot ustanoviteljica ni zahtevala sklica sveta v prejšnji sestavi, če trdi, da je bil imenovan zakonito? Kako je mogoče, da se na kliniki, kjer sta bili varnost in kakovost obravnave pacientov tako hudo kompromitirani, pet mesecev ni zgodilo praktično nič? Nič, da bi bili pacienti zaščiteni, nič, da bi bila zaposlenim, ki delajo strokovno in predano in ki so prav tako talci te nenavadne situacije, zagotovljena podpora? To ni ničelna toleranca do nasilja, to je pet mesecev gledanja stran.
Ministrstvo se brani, da so že junija uvedli sistemski nadzor in da poteka policijska preiskava, kar zveni, kot da so svojo dolžnost opravili in je zgodba s tem zaključena. A to ob hudih obtožbah nasilja preprosto ne more biti dovolj. Še posebej ne, če vemo, da so bili postopki ob prijavljenem nasilju izpeljani vprašljivo, o čemer smo prvič poročali že konec maja.
Nekdo mora prevzeti odgovornost – za to, da se pričevanja kopičijo, za to, da se prič očitno ne jemlje dovolj resno, za to, da se nasilje očitno poskuša prikrivati, namesto da bi odklone obravnavali resno in se proaktivno trudili izboljšati način dela, klimo, odnose. Nihče ne pričakuje, da bo ministrstvo preiskalo sume kaznivih dejanj in izdalo sodbo, to je naloga drugih institucij.
Upravičeno pa je pričakovati, da bo resorni minister ali ministrica vodstvo takšne (javne!) zdravstvene ustanove poklicala k odgovornosti. Da bo podprla tiste, ki si upajo o tem spregovoriti, ker si želijo, da bi se razmere izboljšale. In najpomembnejše, da bo pokazala, da ji je mar za paciente, zaradi katerih naj bi ta ustanova sploh obstajala.
Zgodilo se ni nič od tega. Slišali nismo niti jasne obsodbe nasilja, ki se po navedbah številnih prič, za katere ministrstvo ve, dogaja na kliniki. Čemu takšna previdnost? Bivši minister Bešič Loredan se je po objavi našega prvega članka za nekaj dni zavil v molk. Po drugi objavi je ministrica Prevolnik Rupel potrebovala več dni in več opomnikov, da je obsodila “vse oblike nasilja”.
Kje je zdaj minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, ki je na prej omenjeni novinarski konferenci dejal: “Nasilju nad starejšimi bomo morali tudi kot družba posvetiti več pozornosti.”? Kje so, nenazadnje, vse politične stranke, da bi obsodile nasilje nad najšibkejšimi? Zavzemanje za njihove pravice je kot sladkorna pena, ki jo servirajo, kadar jim to ustreza – všečna, puhasta in sladka, a na koncu dneva brez vsakršne vsebine.
Vodstvo klinike, ki je nasilje ves čas kategorično zanikalo, se je po objavi našega prvega članka oborožilo z najbolj znano piar agencijo v državi ter z zunanjo odvetniško pisarno. Vrtoglave zneske za njihove storitve plačujemo, jasno, mi, davkoplačevalci. Je to obnašanje nekoga, ki mu je mar za javno dobro? Za paciente? Za denar, ki ga je domnevno vedno premalo?
Kjer je volja, tam je pot. Če bi ministrstvo za zdravje želelo bolj odločno ukrepati, bi. Zgodba o obsodbah “vsakršnega” nasilja, o čakanju na poročilo sistemskega nadzora in na konec policijske preiskave ter o čakanju na svet zavoda, da “ravna v skladu s svojimi pristojnostmi”, stoji na legitimnih predpostavkah, a je ob teži obtožb, s katerimi se sooča ta javni zdravstveni zavod, in ob vseh pričevanjih, ki smo jih že objavili, povsem neprepričljiva.
Ob vsem navedenem se samo od sebe zastavlja vprašanje, čigavi interesi se v primeru Psihiatrične klinike Ljubljana pravzaprav ščitijo – interesi pacientov in zaposlenih ali interesi koga drugega?
