Magna Steyr zapira lakirnico v Hočah in jo seli v Gradec. Lahko bi bilo drugače: leta 2021 je avstrijsko podjetje že imelo potencialnega partnerja, s katerim bi nadgradilo naložbe v Hočah, a Magna ni pravočasno dobila dovoljenj, zato je proizvodnja stekla v Gradcu. Zdaj ima kljub začasnemu umiku po informacijah N1 Magna Steyr spet potencialnega sovlagatelja za drugo in tretjo fazo naložbe v Hočah – a zaradi spremembe prakse pri tolmačenju zakona o vodah ni jasno, ali bi širitev lahko izpeljala. Septembra lani je bil v zvezi z zakonom o vodah na gospodarskem ministrstvu predstavnik nemške Magne, konec leta pa še vodstvo slovenske Magne. Za ureditev problema, ki naj bi zadel kar 61 industrijskih podjetij po državi, lobira tudi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), a se ministrstva za zdaj ne odzivajo.
Magna Steyr je v sredo zaposlenim v tovarni v Hočah sporočila, da bo družba zaradi razmer na trgu in trenutnih potreb kupcev pričela s postopkom preoblikovanja proizvodnih procesov in da zapira lakirnico v Hočah, lakiranje delov za Jaguar pa seli v Gradec.
Ta teden je matično podjetje napovedalo tudi zaprtje tovarne v Veliki Britaniji s 300 zaposlenimi, na drugi strani pa je Magna v zadnjem letu napovedovala večja vlaganja v ZDA ter domači Kanadi.
Sindikalist Magne Gvido Novak nam je povedal, da je po pojasnilih vodstva presenetljiva odločitev matične družbe posledica spremenjenih razmer v avtomobilski industriji zaradi epidemije, vojne v Ukrajini, ameriškega spodbujanja naložb v zeleni prehod, tudi pravkar sprejete odločitve Evropskega parlamenta o prepovedi prodaje novih vozil na notranje zgorevanje v Evropski uniji (EU) po letu 2035 (to morajo sicer prihodnji teden potrditi še države članice).
Sprememba žal učinkuje tudi na zaposlene: 90 od 158 zaposlenih bo od ponedeljka dalje na čakanju na delo, po oblikovanju programa presežnih delavcev pa jih bodo odpustili. Podjetje obljublja, da si bo prizadevalo, da bi vsaj nekaterim našli delo v bližnji graški Magni.
Lani je upravno sodišče presodilo, da so državne institucije z ministrstvom za okolje na čelu leta narobe tolmačile zakon pri izdajanju dovoljenj za industrijske objekte na vodovarstvenem območju. To pa Magni Steyr in 60 industrijskim podjetjem, ki že stojijo na vodovarstvenem območju, blokira možnosti za širitev.
Ameriški partner ni čakal
Razmere v Hočah bi lahko bile danes drugačne, je v sredo dejal Hoški župan Marko Soršak, in spomnil na zamujeno priložnost, da bi v Hočah sestavljali električna vozila.
Kot je znano, je Magna v Hočah po lakirnici želela postaviti še karosernico in sestavljalnico. Napovedovala je, da bo končna vrednost naložbe presegla milijardo evrov in da bo delo v Hočah dobilo dva tisoč ljudi. Lokacijo na Štajerskem pa je nameravala razvijati s strateškim partnerjem, avtomobilskim proizvajalcem.
Matično podjetje v Gradcu je v tistem času vodilo pogovore z ameriškim proizvajalcem električnih vozil, podjetjem Fisker, ki je iskalo partnerja za sestavljanje električnih vozil v Evropi. Po naših informacijah je vodstvo graške skupine Fiskerju takrat predlagalo, da bi proizvodnjo imeli v Hočah. Ameriško podjetje je pristalo, a postavilo pogoj, da so dovoljenja za naložbo v Hočah urejena do sredine leta 2021. To pa se ni zgodilo.
Soršak je v sredo dejal, da je Magna Steyr vlogo za okoljevarstveno soglasje vložila maja 2018, soglasje pa dobila novembra 2021. Nekaj mescev pred tem, junija 2021, sta Fisker in Magna sklenila pogodbo za proizvodnjo v Gradcu, ki je konec lanskega novembra tudi stekla. “Fisker zdaj delajo v Avstriji. Če bi bili v Sloveniji, bi zgradili še karosernico in sestavljalnico,” je dejal Soršak in izrazil upanje, da Magna “najde še kakšnega naročnika in tukaj razvije lokacijo, kot je bila mišljena”.
Magna Steyr pa je nadaljevala z iskanjem sovlagatelja za hoško lokacijo in po informacijah N1 trenutno vodi pogovore z enim podjetjem, a podrobnosti niso znane. Čeprav Magna zdaj ima okoljevarstveno soglasje za razvijanje lokacije in čeprav karosernica in sestavljalnica z okoljskega vidika ne bi smeli biti tako sporni kot lakirnica, pa negotovost ostaja: zaradi lanske sodbe upravnega sodišča namreč ni jasno, ali bi Magna obrat v Hočah sploh lahko povečala in do kdaj. To pa je seveda ključno vprašanje za vsakega potencialnega (so)vlagatelja.
Srdjan Zivulovic /BOBO
‘Ignorirali’ jasno zakonsko prepoved
Negotovost izvira iz dogajanja okrog tolmačenja 69. člena zakona o vodah. Ta sicer velja od leta 2002 in pravi, da je na vodovarstvenem območju prepovedana gradnja proizvodnih objektov oziroma naprav, ki uporabljajo nevarne snovi in za katere je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje.
Zakonska določba, katere cilj je bil poskrbeti za varnost naše pitne vode, pa se je izkazala za precej rigorozen ukrep. V Sloveniji vodovarstveno območje pokriva petino celotne površine, predvsem okoli Ljubljane in Maribora, kjer pa že od prej stoji mnogo pomembnih industrijskih podjetij. Zakon je ob sprejemu predvideval, da bo država navedene objekte pregledala v dveh letih po začetku veljavnosti zakona (torej do leta 2004), a se to ne takrat ne kasneje ni zgodilo.
Državni soglasodajalci so izvajanje tega člena “omilili” s pomočjo 74. člena, ki dovoljuje urejanje posebnih pogojev v uredbah o vodovarstvenem območju. S tem so dve desetletji omogočali nadaljnje izdajanje soglasij podjetjem na vodovarstvenem območju za širitev objektov ali celo novogradnje (na primer Magno). Vlada je ob tem trdila, da uredbe, skupaj jih je 12, “absolutno skrbijo za varovanje okolja in preprečujejo onesnaževanje”.
Zahteve okoljevarstvenikov
Da je taka praksa dejansko veliko tveganje za podjetja na teh območjih, pa se je prvič izkazalo leta 2017, in sicer prav v primeru Magne Steyr. Podjetje je v postopku pridobivanja dovoljenj za lakirnico naletelo na močen odpor okoljevarstvenikov, ki so bili prepričani, da je Magna zavzela najboljša kmetijska zemljišča, da ji je vlada, ki je s posebnim zakonom (tako imenovanim lex Magna) krajšala postopke umeščanja v prostor, preveč popuščala, in da obrat, ki uporablja nevarne snovi, ne sodi na lokacijo v Hočah.
Okoljsko združenje Rovo, ki ga zastopata Zlatko Resman in Gorazd Marinček, je v pritožbi na izdano okoljevarstveno dovoljenje za Magno opozorilo tudi na kršitev 69. člena zakona o vodah. Pristojni so takrat Magni naložili dodatne zahteve: tako je morala nadgraditi tehnologijo, v občinski prostorski načrt pa so zapisali, da ima lahko podjetje v skladišču na lokaciji le za nekaj dni zaloge nevarnih snovi, ki jih uporablja.
Rovo je po sestankih s političnim vrhom februarja 2019 sporočil, da se v postopkih ne bo več pritoževal pod pogojem, da vlada v zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije na razvojnem območju v občini Hoče-Slivnica, bolj znan kot lex Magna, doda člen, da za Magno 69. člen zakona o vodah ne velja. Gospodarsko ministrstvo je to naredilo, a je vladna služba za zakonodajo podala negativno mnenje. Vlada predlog dopolnitve ni sprejela z obrazložitvijo, da “ne želi problematike reševati le za enega investitorja”.
“Vedeli smo, da ta zakonska sprememba verjetno ne bo šla skozi. Naš namen pa je bil preveriti stanje duha in željo po upoštevanju okoljske zakonodaje,” danes pravi Marinček. Doda, da je takrat Magnina lakirnica že stala in niso želeli z zahtevo po upoštevanju sicer nedvoumnih zakonskih določb vztrajati tako dolgo, da bi podjetje moralo rušiti. Dovoljenja za Magno Steyr so postala pravnomočna, lakirnica je marca 2019 začela s poskusnim obratovanjem.
Žiga Živulović jr./Bobo
Gorazd Marinček je v primeru Magne Steyr leta 2019 prvič opozoril na to, da ministrstvo za okolje in Agencija RS za okolje pri izdaji dovoljenj in soglasij ne upoštevata 69. člena zakona o vodah. Dve leti kasneje mu je pritrdilo tudi upravno sodišče.
Prelomna sodba
A Rovo je nadaljeval s prizadevanji za to, da bi država vendarle začela upoštevati lastni zakon. Leta 2021 se je tako pritožil na okoljevarstveno soglasje podjetju Albaugh iz Rač za povečanje proizvodnje glifosata. Tudi tu je opozoril na sporno izmikanje 69. členu, saj Albaugh tako kot Magna stoji na vodovarstvenem območju.
Ministrstvo za okolje združenju ni ugodilo, zato je Rovo sprožil upravni spor in januarja 2021 mu je uspelo. Upravno sodišče je odločilo, da sta ministrstvo za okolje in Agencija RS za okolje vse od leta 2002 napačno tolmačila zakon in omogočala širitev industrije ter celo novogradnje (kot je Magnina) na območjih, kjer teh objektov ne bi smelo biti. Upravno sodišče je razveljavilo soglasje Albaughu, v ponovljenem postopku pa je ministrstvo za okolje vlogo Albaugha zavrglo.
Sodba upravnega sodišča pa ni vplivala le na Albaugh, temveč pod vprašaj postavlja možnosti za širitev več deset industrijskih objektov po državi, tudi Magne. Ta, kot napisano, ima okoljevarstveno soglasje, a po naših informacijah v družbi ocenjujejo, da je resno tveganje, da bi pri pridobivanju gradbenega ali kasneje uporabnega dovoljenja tako kot Albaugh ostala brez. Po nekaterih informacijah naj bi namreč po sodbi upravnega sodišča soglasodajalci vse vloge podjetij, ki so na vodovarstvenih območjih, zavračali.
Borut Živulović/BOBO
Gospodarsko ministrstvo je leta 2021, ko ga je vodil Zdravko Počivalšek, neuspešno poskušalo spremeniti 69. člen zakona o vodah. Opozorilo je, da lahko strogo upoštevanje tega člena “ogrozi več deset tisoč delovnih mest v obratih podjetij, ki so postavljeni na vodovarstvenih območjih”, tu pa stojijo še iz časa bivše in tudi sedanje države.
Nemška Magna na Hanovem ministrstvu
Prejšnja vlada je želela sporni člen zakona o vodah spremeniti, a neuspešno. Ko je Andrej Vizjak leta 2021 predlagal spremembo zakona o vodah, je na pobudo takratnega gospodarskega ministrstva Zdravka Počivalška sprva vključil tudi spremembo 69. člena, s katero bi omogočili izjemo za že postavljene industrijske objekte. A zaradi negativnega odziva na predlog zakona je Vizjak člen – že preden so ga na mizo dobili poslanci – črtal iz osnutka zakona.
Iniciativa Eko krog je denimo tedaj izrazila mnenje, da lahko sprememba tega člena “vodi do nepopravljive škode za pitno vodo, ekosisteme in zdravje ljudi po vsej Sloveniji in je v nasprotju z ustavnimi pravicami prebivalk in prebivalcev”.
Gospodarsko ministrstvo je ob umiku člena sporočilo, da bo “nekonsistentnost” v 69. členu zakona treba odpraviti v dobro podjetij. Opozorilo je, da lahko strogo upoštevanje 69. člena zakona o vodah “ogrozi več deset tisoč delovnih mest v obratih podjetij, ki so postavljeni na vodovarstvenih območjih”, tu pa stojijo še iz časa bivše in tudi sedanje države.
Neskladje se do danes ni uredilo. Po naših informacijah so gospodarska združenja v mandatu te vlade, v kateri ministrstvo za okolje oziroma po novem ministrstvo za naravne vire in prostor vodi Uroš Brežan, poskušala odpreti temo, a posluha ni bilo. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je ministrstvu pisala septembra lani.
O tem, da je za Magno to pomembna tema, priča informacija, da je predstavnik nemške Magne septembra lani prišel na gospodarsko ministrstvo na pogovor, tema pa je bila prav zakon o vodah. Decembra lani je bilo nato na ministrstvu še vodstvo slovenske Magne Steyr. Gospodarsko ministrstvo smo v četrtek zjutraj vprašali, o čem natančno je tekla beseda na teh srečanjih, a nam do zdaj niso odgovorili.
Borut Živulović /BOBO
Ministrstvo za naravne vire in prostor Uroša Brežana smo v četrtek vprašali, ali tečejo kakšne aktivnosti za ureditev nekonsistentnosti v zakonu o vodah, ki po mnenju gospodarstva blokira širitev 61 industrijskih podjetij, a odgovora nismo prejeli.
Politika ne sliši
GZS je v septembrskem dopisu ministrstvu, ki smo ga pridobili, opozorila, da zakonska ureditev ni potencialna težava le za Magno Steyr, ampak tudi za 60 drugih industrijskih podjetij po državi. Med njimi naj bi bila Lek, Petrol, Talum in druga velika industrijska podjetja.
Po oceni GZS ta podjetja “ustvarijo skupaj 4,3 milijarde evrov prihodkov, 1,3 milijarde evrov dodane vrednosti, 530 milijonov evrov EBITDA. V zadnjih petih letih so povprečno letno investirala 300 milijonov evrov ali osem odstotkov letne prodaje. Investicije so ključne za njihovo ohranitev in rast dodane vrednosti. Zaposlujejo pa okoli 18 tisoč oseb.”
Zbornica opozarja, da glede na sodbo upravnega sodišča (…) obstaja bojazen, da bo ministrstvo za naravne vire in prostor negativno odločalo v primeru vseh večjih posodabljanj, ki bodo zahtevala okoljevarstveno soglasje. “Težava je tudi v opredelitvi nevarnih snovi v zakonu o vodah (ZV-1), ki je tako splošna, da ni proizvodnega podjetja, ki bi lahko trdilo, da tovrstnih snovi na svoji lokaciji nima,” je zbornica zapisala v dopisu.
GZS nam je včeraj popoldne sicer sporočila, da jim je ministrstvo dejalo, da pripravljajo nov zakon o vodah, a poznavalci dogajanja pravijo, da se zadeva ne premika.
Miloš Vujinović/BOBO
‘Odpreti’ sporni člen ali ne?
Ministrstvo za naravne vire in prostor smo v četrtek vprašali, ali tečejo kakšne aktivnosti za ureditev nekonsistentnosti v zakonu, a odgovora nismo prejeli. Objavili ga bomo, ko ga dobimo.
Medtem ko je interes industrije jasen – želijo si izjeme za objekte, ki že stojijo –, pa so nekateri okoljevarstveniki skeptični. Barbara Čenčur Curk iz Globalnega partnerstva za vode je tako za RTV Slovenija dejala, da je proti odpiranju zakona. “Če bomo v ta člen začeli dodajati izjeme, pripremo vrata ne le za teh 61 obratov, temveč tudi za kakšne nove,” je dejala.
Marinček meni, da bi morali spremembe zakona, če bi se jih lotili, omejiti le na podjetja, ki že imajo objekte na vodovarstvenih območjih. Tudi tem pa bi naložil, da opremo uskladijo z najboljšo razpoložljivo tehnologijo (tako imenovane BAT tehnologije), pri čemer meni, da bi lahko podjetjem pri doseganju tega cilja država finančno pomagala z evropskimi sredstvi za zeleni prehod.
Medtem v Hočah in širše odmeva izguba 90 delovnih mest, eden od Magninih zaposlenih pa je del krivde pripisal tudi državi: “V naši državi je vse prepovedano in gnilo. Tako kot je župan Marko Soršak že rekel, če bi hitreje stekla papirologija z dovoljenji, bi že vse bilo, tako pa nikoli nič ne bo,” je neimenovani delavec dejal za Večer.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje