Slovo "večnega snega", ki nam je vzgajal smučarske legende

Triglavski ledenik je z nami že zelo dolgo. Raziskava iz leta 2021 je pokazala, da je obstajal zadnjih 12.000 do 18.000 let. Redne meritve površine ledenika pod našo najvišjo goro so se začele leta 1946, ko je meril 14,4 hektarja. Geografi so sicer na podlagi preteklih pisnih in slikovnih virov ugotovili, da je ledenik ob koncu 19. stoletja pokrival 40 hektarjev površine. Meritve poleg ledenika sicer vedno upoštevajo tudi površino snega, ki ga pokriva.

Velikost ledenika je skozi čas zelo nihala. Raziskovalci z Geografskega inštituta Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU so leta 2014 v knjigi Triglavski ledenik meritve z vidika nihanj površine razdelili na štiri obdobja. Prvo obdobje je obsegalo čas od začetka meritev do leta 1964, zaznamovalo pa ga je krčenje ledenika, ki se je površinsko zmanjšal za tretjino. Drugo obdobje med letoma 1965 in 1982 je zaznamovala stagnacija v krčenju ledenika in debelejša snežna odeja, ki je led prekrivala in varovala tudi ob koncu talilne dobe.

Leta 1983 je ledenik z 10,1 hektarja dosegel svoj najmanjši obseg do tedaj. Od tega leta pa do leta 2003 je po besedah geografov sledilo obdobje z najhitrejšim umikom ledenika, ko je ta razpadel. Po vročem poletju leta 2003 je ledenik meril le še 0,7 hektarja, kar je ena petnajstina površine iz leta 1983. V obdobju od leta 2003 do 2014 se je krčenje ledenika znova upočasnilo, a že leta 2014 so raziskovalci z GIAM zapisali, da Triglavski ledenik nima več vseh ledeniških značilnosti in da o njem kot o ledeniku govorimo le še zaradi njegove preteklosti.

Leta 2014 je ledenik obsegal 3,6 hektarja. Tolikšne površine kljub nihanjem ni nikoli več dosegel. Najbolj se ji je približal leta 2021, ko je meril 2,4 hektarja. Takrat je merjenja in druge raziskave pod Triglavom spremljala in posnela tudi naša ekipa.

Sledilo je hitro krčenje in zadnji dve leti, ko je Triglavski ledenik razpadel na dve manjši ledeni ploskvi, so njuno skupno površino ocenili na manj kot 0,2 hektarja.

Smuk s Kredarice v Krmo: brez vratc, zmaga prvi mimo bukve

Triglavski ledenik pa je bil dolga leta v pomladanskih in poletnih mesecih pravi smučarski raj. Kot na spletni strani piše Arhiv Republike Slovenije, so že v času med obema svetovnima vojnama pod Triglav zahajali tudi smučarski zanesenjaki. Do ledenika so morali peš in s seboj prinesti vso opremo. Turistovski klub Skala iz Ljubljane je 25. aprila 1927 organiziral prvo hitrostno smučarsko tekmo s Kredarice v dolino Krma. Leto kasneje je tekma dobila ime Triglavski smuk in postal stalnica vse do petdesetih let minulega stoletja.

Na Triglavski smuk nas je v pogovoru opozoril tudi smučarski trener in sodelavec Smučarske zveze Slovenija Roman Šturm. Kot je dejal, je to bil spust z Rži pri Kredarici do Krme. "Brez vratc. Zmagal je tisti, ki je prvi prišel do bukve v Krmi," je izpostavil. Smuk se je očitno zelo dobro prijel, saj lahko v arhivskem zapisu iz leta 1938 beremo že o mednarodni udeležbi. Poleg jugoslovanskih smučarjev so v "najkrasnejšem vremenu" nastopili tudi Nemci, Čehi in Italijani. Kot je zapisano, so nekateri smukači in smukačice dosegali "prav bajno hitrost", tudi visoko uvrščeni tekmovalci pa so med smukoma padali in nekateri celo zgrešili cilj.

S Triglavskim smukom je povezana tudi neverjetna zgodba pokojnega slovenskega smučarskega tekača in olimpijca Toneta Pogačnika. Ta se je odločil udeležiti Triglavskega smuka aprila leta 1946. Dan pred tekmo je na ledeniku potekal preizkus proge, ki pa ga je zamudil. Zato je z drugo skupino odšel na drugo stran ledenika in trening izvedel po progi nad Slovensko smerjo.

Pogačnik je za planinsko revijo Gore-ljudje pripovedoval, da je enega od zavojev zaradi slabše vidljivosti in velike hitrosti odpeljal bolj na široko. "Nenadoma mi je zmanjkalo tal pod nogami in poletel sem v neznano. V globino triglavskih brezen, med skalne ponore, prepričan, da letim v smrt," se je spominjal. Pristal je v globokem snežnem zametu, iz katerega so ga čez nekaj časa rešili kolegi. Hujših poškodb ni utrpel, kasneje pa se je izkazalo, da je padel več kot 90 metrov globoko.

S smučmi peš do Kredarice in nato na trening

O Pogačnikovem padcu nam je pripovedoval tudi nekdanji smučarski trener Janez Šmitek, ki ima prav tako izkušnje s smučanjem na Triglavskem ledeniku. Tam je treniral s smučarskim klubom Jesenice pod vodstvo trenerja Cirila Pračka, nekajkrat pa je na "večnem ledu" tudi tekmoval. "Zadnjič sem tam tekmoval leta 1967. To je bil čas veleslaloma čez minuto," se spominja danes 82-letnik, ki je nato prestopil v trenerske vrste.

Do ledenika so iz Krme ali s Pokljuke odšli peš in s seboj nesli smučke ter vso opremo. Če so smučali več časa, so opremo pustili na vrhu, spali pa so na Kredarici ali v Staničevi koči. "Če smo trenirali veleslalom, smo jih šest odpeljali zjutraj pa štiri popoldne. Vlečnic nismo imeli, na vrh ledenika smo šli peš," se je spominjal Šmitek. Pod Triglavom je leta 1970 potekalo tudi poletno državno prvenstvo. "Takrat je bil ledenik še prima, odličen," je dodal. Po njegovem spominu so na ledeniku sicer zadnjič tekmovali okoli leta 1974.

Triglavski ledenik pa ni bil edini kraj za poletne treninge. Kot je dejal Šmitek, so veliko trenirali tudi na plazu pod Prisojnikom, ki je bil precej bolj dostopen in je imel nameščeno vlečnico. "Tam je bilo veliko snega, ki je padel s Prisojnika. Zdaj pa je le ena luknja," je dodal. Poletni treningi in tekme so potekali tudi na Ledinah pri Češki koči nad Jezerskim. "Ledine so imele že 'orng' žičnico," se je spominjal Šmitek, ki pa je hitro poudaril, da so morali slovenski smučarji za doseganje resnih rezultatov začeti trenirati v tujini. "Primerjajte: igrate tenis, trenirate pa pingpong. Taka je razlika," je s slikovitim opisom sklenil Šmitek.

V eni zadnjih generacij otrok, ki je na Triglavskem ledeniku še trenirala, je bil tudi vrhunski smučar in bronasti olimpijec Jure Košir. Na ledeniku so v začetku 80. let v juniju in juliju trenirali s kranjskogorskim klubom. "Tam smo imeli prenosno vlečnico 'tomosko'. Spali smo v Staničevi koči, dneve pa smo preživljali na ledeniku. Dalo se je peljati kakih 200 metrov. Za otroško kategorijo je bilo to še popolnoma v redu. Lepi spomini," je pripovedoval.

Dodaten kondicijski trening je bila tudi pot do Staničeve koče, ki so jo opravili peš. Opremo in vlečnico so jim medtem na Kredarico pripeljali s helikopterjem, ki je oskrboval tamkajšnjo kočo. Vsak dan so pešačili od koče do ledenika, ves dan smučali in se nato vrnili h koči. "To je bilo zabavno, nam je bilo vsem všeč. Hoje je bilo kar precej, ampak smo jo vzeli kot trening," je dodal Košir.

Ideja o smučišču pod vrhom Triglava

Poleg tega so poleti trenirali tudi na snežnih zaplatah pri Luknji v dolini Vrata in pod Prisojnikom. "Ledenik pa je bil ta edini. Neverjetno, kako je izginil," je sklenil Košir.

Ledenik pod Triglavom pa je spodbujal tudi precej bolj ambiciozne smučarske ideje. Leta 1959 je namreč vzniknila ideja o Triglavskih žičnicah in smučarskem centru pod vrhom naše najvišje gore. Kot piše na spletni strani Arhiva RS, so zagovorniki projekta med drugim navajali, da bi nadmorska višina omogočala smuko od decembra do konca maja, na Triglavskem ledeniku pa celo leto.

Projekt je predvideval izgradnjo krožnega sistema gondolskih žičnic iz doline Krma prek Apnenice in Kredarice do Staničeve koče in nato nazaj v dolino. Ob tem bi na Apnenici, Staničevi koči in ledeniku postavili še vlečnice, predvidena pa je bila tudi gradnja restavracij, bifejev in minimalnih prenočitvenih kapacitet. Projekt je na koncu zamrl zaradi pomanjkanja politične volje in spoznanja, da bi bil poseg v naravo prevelik.