V Avstraliji pokojnico pokopali v krsti iz gob

Nizozemsko zagonsko podjetje Loop Biotech je razvilo krsto iz gob. Nenavaden proces proizvodnje poteka v klimatsko nadzorovanem prostoru, kjer krsta s pomočjo kalupa v celoti zraste v pičlem tednu dni. Ko jo položijo v zemljo, se ta 30-kilogramski ekološki zaboj razgradi v le 45 dneh in postane del prsti, piše Guardian.

Za primerjavo: tradicionalne lesene krste za popolno razgradnjo v zemlji potrebujejo tudi do 50 let. Proces deluje po principu kompostiranja, saj se telo in krsta nežno spremenita v prst, bogato s hranili.

Donald, mož pokojne Carolyn, ki so jo pokopali v bližini Sydneyja, je za Guardian ocenil, da je bila izbira krste v skladu z vrednotami njegove žene in njeno željo pomagati drugim. "Vedno je bila pripravljena pomagati drugim. Zdi se mi, da je zelo v njenem duhu, da lahko tudi po smrti še vedno naredi nekaj dobrega za druge in hkrati nekaj vrne naravi," je povedal.

Množičen umik od kremacije in religije

Čeprav gre za prvi tovrstni primer v Avstraliji, je ustanovitelj podjetja Bob Hendrikx poudaril, da so v Evropi in ZDA na ta način pokopali že na tisoče ljudi. Cilj inovacije je drastično zmanjšati negativen vpliv pogrebnega sektorja na okolje.

Kulturna antropologinja dr. Hannah Gould z univerze v Melbournu pojasnjuje, da zanimanje za ekološke pogrebe (t. i. eco-death) strmo raste: "Ko ljudje postajajo manj religiozni, v ospredje stopajo druge vrednote. Ideja, da po smrti ne odideš v nebesa, temveč se dobesedno vrneš v zemljo, postaja izjemno priljubljen narativ," je dejala za britanski časnik.

Statistika kaže, da se v Avstraliji za upepelitev odloči kar 70 odstotkov ljudi. Vendar ima ta proces ogromen ogljični odtis – ena sama klasična kremacija v ozračje izpusti približno 125 kilogramov ogljikovega dioksida. Naraven pokop v krsti iz kartona ali gob po uradnih analizah proizvede manj kot 10 kilogramov emisij CO2.

Zaradi daljše življenjske dobe in soočanja z dolgotrajnimi boleznimi ljudje danes veliko bolj razmišljajo o svojem odhodu. Številni so organizirali pogrebe za svoje starše, pa z njimi niso bili zadovoljni, zato zdaj stvari načrtujejo drugače, še dodaja Gould.