Z zaostrovanjem podnebnih sprememb postaja vse bolj pereč problem tudi energetska revščina. Ena od študij je pokazala, da je lani poleti v Evropi zaradi vročine umrlo več kot 60.000 ljudi. Tudi letošnje poletje so zaznamovali novi temperaturni rekordi. Izjemno pomembno je, da socialno najšibkejšim, ki jih energetska revščina najbolj prizadene, zagotovimo ukrepe za sanacijo njihovih bivališč. Kot pa je pokazal veliki vročinski val leta 1995 v Chicagu, ni samo vročina tista, ki je v času vročinskih valov lahko usoden dejavnik. Kako torej zmanjševati poletno energetsko revščino? V luči avgustovskih poplav pa smo pristojne vprašali tudi, ali bodo v okviru obnove po poplavah omogočili tudi energetsko sanacijo.
Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji delež energetsko revnih gospodinjstev od leta 2014 (od takrat so na voljo podatki) upadal do leta 2022, ko je prvič v tem obdobju nekoliko narasel. Razlog za to so zagotovo (tudi) nestabilne geopolitične razmere ter s tem povezane podražitve energentov. Leta 2022 naj bi bilo tako v Sloveniji 62.000 oziroma 7,2 odstotka energetsko revnih gospodinjstev. Za letošnje leto podatkov še ni.
S problemom energetske revščine se intenzivno ukvarjajo v nevladni okoljski organizaciji Focus. “Energetska revščina nastopi, ko si gospodinjstvo ne more privoščiti ali pa si zelo težko privošči dostop do energetskih storitev,” je razložila strokovna vodja Focusa dr. Lidija Živčič. “V preteklosti je bilo veliko več pozornosti usmerjene v zimsko energetsko revščino; ukvarjali smo se s tem, kako toploto zadržati v svojih stanovanjih. Pri poletni energetski revščini je ravno obratno – toploto je treba držati izven naših bivališč. In na tem področju v preteklih letih ni bilo vloženega dovolj truda.”
Po nekaterih ocenah si na ravni EU nekaj več kot sto milijonov ljudi poleti ne more privoščiti ustrezno ohlajenih domov. Tradicionalno so bile bolj na udaru mediteranske države, v zadnjem času pa se s tem problemom vse bolj srečujejo tudi države na severu, je poudarila dr. Lidija Živčič.
Vročinski valovi: umirajo predvsem starejši ter bolniki s kroničnimi in akutnimi boleznimi srca in ožilja
Posledice pregretih domov so lahko zelo resne. Študija, objavljena v znanstveni reviji Nature Medicine, je pokazala, da je lani poleti v Evropi zaradi vročine umrlo več kot 60.000 ljudi. “To je realno dejstvo in zaskrbljujoče je, da bodo te številke v prihodnosti še večje,” je opozorila Simona Perčič, specialistka javnega zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). “Najbolj so na udaru revni, starejši, tisti, ki živijo v mestih in še posebej v mediteranskih državah. Zato je nujno, da prevzamemo odgovornost za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam, tako posamezniki kot celotna družba.”
Pojasnila je, da so tudi na NIJZ opravili analize za pretekle vročinske valove v Sloveniji. Podatki o morebitnem povečanju števila smrti v času vročinskih valov v letih 2021 in 2022 še niso na voljo, analize prejšnjih let pa so pokazale, da je bilo tudi pri nas v času vročinskih valov v letih 2006, 2014 in 2015 presežno število smrti. Umirali so predvsem starejši ter bolniki s kroničnimi in akutnimi boleznimi srca in ožilja.
Poleg fizioloških dejavnikov, predvsem možnosti reguliranja telesne temperature, pa na ranljivost v času vročine vplivajo tudi socioekonomski dejavniki. Kako zdravi bomo izšli iz vročinskega vala, je torej v večini odvisno tudi od našega socioekonomskega položaja.
Avtobusna postaja Ljubljana. Meritve in IR kamera; iz lanskega članka v rubriki Poglobljeno (Denis Sadiković/N1)
Za tremi glavnimi dejavniki se skrivajo globlji razlogi
Ključni trije dejavniki, ki vplivajo na energetsko revščino, so namreč majhni dohodki, slabe bivanjske razmere, predvsem neustrezna izolacija stavb, in visoke cene energentov. “Tradicionalno smo na energetsko revščino gledali kot na preplet teh treh faktorjev,” je povedala Lidija Živčič, “a če pogledamo, kaj vpliva na te tri faktorje, ugotovimo, da je nastanek energetske revščine lahko povezan s slabimi zaposlovalnimi, stanovanjskimi, zdravstvenimi politikami, ne nazadnje tudi z neustrezno davčno politiko.”
Dr. Lidija Živčič, strokovna vodja nevladne okoljske organizacije Focus (foto: arhiv Focus)
To se je pokazalo tudi v okviru evropskega projekta Empowermed, ki se ukvarja z energetsko revščino v šestih sredozemskih državah, v Sloveniji, Hrvaški, Albaniji, Italiji, Franciji in Španiji. Sredozemske države so namreč v povprečju bolj prizadete zaradi poletne energetske revščine, je pojasnila Živčič, ki je tudi koordinatorka tega projekta. Pri analizi vzrokov za nastanek energetske revščine so tako ugotovili, da v obmorskih mestih številni prebivalci delajo v prekarnih oblikah dela, najpogosteje v turizmu pa tudi v pristaniščih, zaradi česar njihovi dohodki močno nihajo. Ugotovili so tudi, da na energetsko revščino močno vpliva pomanjkanje dostopnih kakovostnih stanovanj. Cene nepremičnin in najema namreč zaradi turizma letijo v nebo.
Upajo, da za pomoč ne bodo kandidirali lastniki bazenov
V Sloveniji smo na področju reševanja energetske revščine v zadnjem času naredili korak naprej. Vlada je lani jeseni sprejela uredbo o energetski revščini, v kateri sta zapisani dve definiciji. V prvi so zajeta gospodinjstva, katerih dohodek je manjši od praga tveganja revščine in ki zaradi neustreznih bivanjskih razmer oziroma visokih cen energentov ne morejo zadovoljiti osnovnih potreb po energiji. Druga definicija, ki je nekoliko bolj problematična, pa pravi, da je energetska revščina tudi stanje, ko gospodinjstvo za energijo nameni velik delež izdatkov glede na razpoložljivi dohodek. Po besedah naših sogovornikov je bil cilj razširiti krog tistih, ki bodo upravičeni do ukrepov za reševanje tega problema, saj se veliko gospodinjstev, ki sicer niso pod pragom tveganja revščine, prav tako komaj prebije skozi mesec. Nevarnost pa je, da bi se v drugi definiciji našli tudi takšni z nadpovprečnimi dohodki, ki so z energijo razsipni in ki denimo velik delež dohodkov namenijo za ogrevanje zasebnih bazenov. “Upamo, da takšni ne bodo kandidirali za ukrepe v okviru reševanja energetske revščine,” je dejala Lidija Živčič.
Slika je simbolična. (foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo na kritike niso neposredno odgovorili, zapisali pa so, da ima Slovenija na podlagi sprejetja omenjene uredbe “eno izmed najmodernejših opredelitev energetske revščine, poleg tega je v manjšini držav, ki sploh imajo sprejeto definicijo”. “S sprejetjem uredbe in s pripravo Akcijskega načrta za zmanjševanje energetske revščine, ki je trenutno v javni obravnavi, Slovenija kaže, da je problem energetske revščine visoko na politični agendi in da se bo zmanjševanje števila gospodinjstev, ki se soočajo z energetsko revščino, v prihodnjih letih še intenziviralo.”
Bo v okviru sanacije po poplavah možna tudi energetska sanacija?
Predsednik vlade Robert Golob je že konec julija napovedal, da vlada pripravlja program, ki bo sanacijo škode po julijskih neurjih povezal z energetsko sanacijo. Tisti, ki so utrpeli škodo, bi po njegovih takratnih besedah lahko pod ugodnimi pogoji sanirali svoje objekte, ob tem pa izvedli tudi energetsko sanacijo. Sredstva naj bi zagotovili iz Sklada za podnebne spremembe. Nedolgo po njegovi napovedi pa so Slovenijo prizadele še uničujoče poplave, zaradi katerih je po besedah državnega sekretarja za obnovo Boštjana Šefica vsaj 520 objektov definitivno neuporabnih, zelo veliko pa je poškodovanih.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo smo zato vprašali, ali bodo v okviru ukrepov pomoči pri sanaciji zagotovili tudi možnost ugodne energetske sanacije poškodovanih hiš, kot je pred časom napovedoval Golob. Pojasnili so, da v zakonu o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov, ki je bil potrjen pred dnevi, energetska sanacija ni posebej predvidena. “Se pa preučuje tudi ta del in bo v primeru možne realizacije in odločitve tudi uveden,” so zapisali.
Dr. Luka Pajek z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo je prepričan, da bi moral biti. K obnovam je vedno smiselno pristopiti celostno in vključiti več aspektov, na primer sanacijo nosilne konstrukcije, protipotresno sanacijo, energijsko sanacijo, hkrati pa še protipoplavne zaščitne ukrepe, poudarja. “S tem, ko celoten potek gradnje poteka enkrat, lahko prihranimo precej časa in financ.” V številnih objektih, ki jih je poškodovala visoka voda, je toplotna izolacija uničena in v zimskem času ne bo več opravljala svoje funkcije, zato bodo toplotne izgube večje. Težava pa je v tem, še pravi Pajek, da bodo celovite energijske prenove terjale čas, ljudje pa si v tej situaciji želijo hitrih rešitev. Njegovo daljše mnenje o obnovi v poplavah poškodovanih stavb lahko preberete v članku Gradbeni strokovnjak: Stavbe je treba obnoviti čim bolj celostno.
Pred vrati nov javni poziv
Na Eko skladu, kjer se operativno ukvarjajo z reševanjem energetske revščine, so nam sredi poletja pojasnili, da pripravljajo nov javni poziv, s katerim bodo energetsko revnim gospodinjstvom zagotovili stoodstotne nepovratne subvencije. Objavljen bo predvidoma jeseni. Sabina Rajšelj, ki na skladu vodi program energetske revščine, je povedala, da imajo že zagotovljenih 24 milijonov evrov sredstev iz Sklada za podnebne spremembe, kar je občutno več kot na dosedanjih javnih pozivih. “Po vsebini gre za nadgradnjo Programa Zero500, ki je že doslej najbolj celovito reševal problem energetske revščine,” je povedala. Ta je omogočal toplotno izolacijo strehe oziroma stropa proti neogrevanemu prostoru, toplotno izolacijo zunanjih sten, zamenjavo oken oziroma vrat, lokalno prezračevanje, zamenjavo načina ogrevanja. “Teh ukrepov ne bomo bistveno širili, saj je socialno šibkih, ki živijo v slabih stavbah, še vedno veliko, in pošteno je, da čim več ljudem najprej zagotovimo osnove,” je poudarila.
Sabina Rajšelj, vodja programa energetske revščine na Eko skladu (foto: Denis Sadiković/N1)
Do stoodstotnih nepovratnih spodbud so bili doslej upravičeni prejemniki socialne pomoči ali varstvenega dodatka, s sprejetjem uredbe o energetski revščini pa se to spreminja; po novem bodo spodbude namenjene tistim, ki so pod pragom tveganja revščine, ki živijo v neustreznih bivalnih razmerah in ki velik delež prihodkov namenijo za strošek energije. Takšne spodbude so bile doslej namenjene lastnikom eno- in dvostanovanjskih hiš, ker pa je jasno, da v energetski revščini živijo tudi najemniki in etažni lastniki večstanovanjskih stavb, na Eko skladu razmišljajo, da bi tudi te vključili v poziv. Ali bodo vse zajeli že v jesenskem javnem pozivu, Rajšelj še ne ve. To namreč odpira vrsto novih vprašanj, izzivov pa tudi brez tega ne manjka.
“Zdi se jim predobro, da bi bilo resnično”
“Že na prejšnjih javnih pozivih se je izkazalo, da je največji izziv, kako doseči revne ljudi na podeželju, jih opolnomočiti in spodbuditi, da se prijavijo,” je povedala Sabina Rajšelj. Prav ti pogosto živijo globoko pod pragom revščine, v starih, neizoliranih hišah, v slabih bivalnih razmerah. Žal pa se tudi najslabše znajdejo v sistemu. Zato si na Eko skladu želijo v okviru tokratnega javnega poziva pilotno omogočiti dodatno pravico za socialno najšibkejše – dodelitev koordinatorja, ki bi jim pomagal pri prijavi in izvedbi ukrepov. “S programom Zero500 se je izkazalo, da so bili energetski svetovalci, ki naj bi samo strokovno svetovali glede ukrepov in nato nadzirali izvedbo, preobremenjeni, saj so prijavitelji skozi ves proces potrebovali veliko pomoči in spodbud.” To vlogo bi lahko prevzeli koordinatorji – ali socialni delavci ali nevladne organizacije, meni Rajšelj. “Delo s to skupino ljudi je zahtevno, zelo so nezaupljivi do države. Ne verjamejo, da bi jim država res lahko pomagala. Nepovratne spodbude se jim včasih zdijo kar nekoliko predobre, da bi bile resnične. S koordinatorji, ki imajo izkušnje in znajo delati z njimi, bi lahko presegli te težave.” Takšni ukrepi imajo namreč velik vpliv ne le na zdravje ljudi, ampak tudi na kakovost življenja. “S programom Zero500, ki ga zdaj nadgrajujemo, sicer financiramo ukrepe za energetsko učinkovitost, a mi v prvi vrsti izboljšujemo bivanjske pogoje tem ljudem. In to marsikomu spremeni življenje,” je še poudarila.
V dveh javnih pozivih v programu Zero500 so doslej ukrepe energetske sanacije končali v 411 gospodinjstvih, v 19 gospodinjstvih pa še potekajo. Skupna vrednost teh ukrepov je nekaj več kot 4 milijone evrov. Največkrat je šlo za toplotne izolacije streh oz. stropov, zamenjavo strešne kritine, toplotno izolacijo zunanjih sten in vgradnjo energetsko učinkovitih oken.
Pred začetkom investicije obisk energetskega svetovalca
Na prejšnje javne pozive v okviru programa Zero500 so se prijavitelji prijavili z dokazili, da prejemajo socialno pomoč oziroma varstveni dodatek, in nekaterimi drugimi dokazili glede nepremičnine in lastništva. Na novem javnem pozivu bodo merila zaradi nove uredbe o energetski revščini nekoliko drugačna, vsebinsko pa se ta predvidoma ne bo bistveno razlikoval.
Upravičenca je nato obiskal energetski svetovalec, ki je svetoval, kateri ukrep bi bil z vidika stanja stavbe in energetske izboljšave najbolj učinkovit. Upravičenec je za dogovorjeno investicijo pridobil predračun in na podlagi tega so upravičenec, izvajalec in Eko sklad sklenili tristransko pogodbo. Eko sklad je pokril celoten strošek investicije, pri čemer je bila spodbuda za posamezno gospodinjstvo omejena na 9.620 evrov oziroma 15.000 evrov, če je šlo za sanacijo strehe. Rajšelj je povedala, da bodo zaradi podražitev v novem javnem pozivu dvignili vrednost spodbud, razen tega pa bo postopek potekal enako.
Akcijski načrt predvideva, da bo do leta 2030 izvedenih 3.500 ukrepov za reševanje energetske revščine. “Cilj ni pretiran,” je dejala Rajšelj, “a pogoj za to je, da se Eko sklad ustrezno kadrovsko okrepi.” Z letom 2027 je pričakovati tudi dodatna sredstva, saj se bo takrat začel izvajati nov Socialni sklad za podnebje, ustanovljen na ravni EU.
Energetske skupnosti
Profimedia
Nadgradnjo programov Eko sklada in krepitev posrednikov, ki bi delali z najbolj ranljivimi, predvideva tudi prej omenjeni akcijski načrt za zmanjševanje energetske revščine. V njem pa so omenjene tudi energetske skupnosti. Za kaj gre? Lidija Živčič iz Focusa je pojasnila, da so to samoorganizirane skupine ljudi, ki se povežejo, da lažje dostopajo do lastne energije. “To so lahko skupine ljudi ali tudi sodelovanja med ljudmi in podjetji, ki skupaj vložijo v fotovoltaično elektrarno ali vetrnico. Gre torej za skupni dostop do obnovljivih virov energije.” V akcijskem načrtu so za sodelovanje ljudi, ki jih prizadene energetska revščina, v takšnih energetskih skupnostih predvidene tudi državne spodbude. “Energetske skupnosti bodo pomemben način reševanja energetske revščine v prihodnosti in pomemben del energetske tranzicije nasploh,” je poudarila Živčič. “Zato je pomembno, da rezerviramo določena sredstva in imamo mehanizme, da se lahko v te skupnosti vključijo tudi tisti, ki si tega ne bi mogli privoščiti.”
Če za zimsko energetsko revščino velja, da se lahko relativno dobro blaži z individualnimi ukrepi, kot je prilagajanje bivališč, pri poletni to ni dovolj, opozarjajo sogovorniki. Z zaostrovanjem podnebnih sprememb in draginjo, ki jo v večini poganjajo višje cene energentov, realno ne gre pričakovati, da bo energetska revščina v prihodnjih letih povsem izkoreninjena. Ukrepi za energetsko sanacijo stavb so namreč le en del problema, drugi del so že omenjene problematične zaposlovalne, stanovanjske in druge državne politike. Tudi na pristojnem ministrstvu govorijo o zmanjševanju in ne izkoreninjenju energetske revščine.
Podnebno zaklonišče, ki ga je lani v eni od madridskih športnih dvoran uredil Rdeči križ, je sprejelo 150 ljudi, ki so tam lahko tudi prenočili. (foto: Profimedia)
Zato potrebujemo ukrepe na ravni skupnosti. Lidija Živčič je dejala, da v nekaterih državah, denimo v Španiji in Franciji, že obstajajo podnebna zaklonišča. “To so javni prostori, ki so hlajeni – šole, knjižnice, cerkve, tudi parki; kraji, kamor se ljudje lahko zatečejo, če doma zaradi vročine ne morejo ostati. V zaostrenih razmerah, ki smo jim priča, so zagotovo eden od nujnih ukrepov.” S tem se strinja tudi Simona Perčič z NIJZ. Ob zadnjem vročinskem valu je predvsem starejše, ki doma nimajo klimatskih naprav, pozvala, naj se v najbolj vročih delih dneva umaknejo kar v park ali v klimatizirane trgovske centre in muzeje.
Javni prostor je tisti, kjer se tvori skupnost. Pomen pitnikov, zelenih površin …
A to je le prva pomoč. Vse bolj vročim poletjem bi morali prilagajati tudi načrtovanje mest, v katerih živimo, je prepričana krajinska arhitektka in urbanistka dr. Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora (IPOP). “Ena od najpomembnejših nalog prostorskega načrtovanja je, da skuša na ravni skupnosti zagotoviti pogoje, ki neenakosti med posamezniki zmanjšujejo. Velik del ljudi, ki so najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb in vročine, je revnejših, socialno ogroženih. Ti so daleč najbolj odvisni od tega, kaj ponuja družbena infrastruktura naselja.” V času vremenskih stisk morajo biti poti kratke, zato mora biti javna infrastruktura blizu. Dostopni morajo biti pitniki in vodna telesa za osvežitev, ki olajšajo premikanje po mestu. Potrebujemo čim več zelenih površin. Misliti moramo na spremenjene potrebe ljudi ter na drugačno funkcijo oziroma pomen javnih prostorov, je poudarila Simoneti.
Dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka (foto: Mateja Jordovič Potočnik)
“Prav tukaj se namreč skupnost tvori in si pomaga živeti. Če javni park v industrijskem mestu Združenih držav nastane, zato da se skupnost, ki se seli tja, vidi, sliši, se nauči skupaj živeti, je danes javni park še bistveno pomembnejši, da se lahko vidimo, spoznamo in si pomagamo,” je poudarila.
Kako pomembna je skupnost pri premagovanju podnebnih stisk, je pokazal vročinski val, ki je leta 1995 zajel ameriško mesto Chicago. Temperature so se podnevi dvignile nad 40 stopinj, temperaturni indeks (kako občutimo vročino) pa je dosegel celo 48 stopinj Celzija. V samo petih dneh so potrdili več kot 700 presežnih smrti. Raziskovalci so pozneje ugotovili, da so zaradi vročine umirali predvsem tisti revni prebivalci mesta, ki so bili socialno izolirani. V revnih četrtih, ki so bile bolj povezane, je bilo smrti zaradi vročine manj. Poleg vročine oziroma dejstva, da svojega doma niso mogli dovolj ohladiti, je bil torej pomemben dejavnik socialna izolacija. Ljudje so umirali za zaklenjenimi vrati in zapahnjenimi okni, ker ni bilo nikogar, ki bi jim pomagal.
“Naš cilj mora biti, da skrbimo za infrastrukturo, ki nam bo pomagala, da se bomo bolje med seboj povezali in skupaj živeli,” je dejala Simoneti. “Pomembno je, da ustvarjamo fizično infrastrukturo in da že v procesih načrtovanja gradimo skupnost, da pravočasno vključimo ljudi v iskanje rešitev, da se spoznavajo in se naučijo skupaj delovati. Da si bodo znali tudi v stiski pomagati.”
Aljaž Uršej/N1
V mestih moramo naravi dati prostor, je poudarila Maja Simoneti. To pomeni, da moramo povečati biotsko pestrost, stopiti stran od fitofarmacevtskih sredstev in zelo kontroliranega urejanja prostora ter se usmeriti v načine upravljanja, ki so bližje naravnim procesom. Tudi ljudje se moramo privaditi, da je trava v parkih včasih suha in rumena, včasih visoka, nepokošena. “Narava je tudi v mestu naš zaveznik, njena sposobnost, da blaži podnebne spremembe, je zelo učinkovita. Zato ji moramo dati dobre pogoje, da lahko uspeva.”
Otroško igrišče pred Halo A v BTC. Meritve in IR kamera; iz lanskega članka v rubriki Poglobljeno (Denis Sadiković in Staš Zgonik/N1)
Treba pa je reševati tudi velika sistemska vprašanja. Korenito je treba preizprašati kapitalistični sistem nenehne rasti, saj kuje dobičke predvsem na račun zdravja in dobrega počutja ljudi ter na račun okolja, je jasna Lidija Živčič iz Focusa. “Če želimo imeti ljudi z dostojnimi prihodki, ki ne bodo trpeli zaradi energetske revščine, moramo zagotoviti boljšo zaposlovalno politiko. Veliko socialnih in humanitarnih organizacij v zadnjih dveh letih poroča, da tudi družine z dvema zaposlenima ne povežejo več konca s koncem. To pomeni, da te plače niso dovolj za preživetje. Ljudem moramo zagotoviti dostojno plačo, s katero bodo lahko preživeli, ne pa da namesto tega iščemo korektive, kako jim bomo pomagali. Pomembno je, da gledamo bolj sistemsko in dolgoročno, ne samo, ali bomo izolirali okna ali sanirali fasado. To je sicer zelo pomemben ukrep in za tistega, ki mu je danes prevroče, je zelo pomembno, da čim prej dobi dobra okna in dobro fasado. A če ob tem ne bo nobenih drugih sprememb, je to premalo.”
