Ena najbolje varovanih skrivnosti Italije: otok brez cest, signala ali gneče turistov

Palmarola leži v Tirenskem morju, približno osem kilometrov od otoka Ponza in zahodno od Rima. Čeprav je dovolj blizu za enodnevni izlet iz italijanske prestolnice, ga večina turistov sploh ne obišče, mnogi zanj niti slišali niso, piše CNN.

Na otoku ni mest, hotelov ali turistične infrastrukture. Do njega je mogoče priti le z manjšim zasebnim čolnom ali ribiško barko z bližnje Ponze, kamor obiskovalci prispejo s trajektom iz pristanišča Anzio.

Raj za ljubitelje narave in miru

Palmarola obiskovalce navduši predvsem z divjo vulkansko pokrajino. Strme pečine, morske jame, ozki zalivi in kristalno čisto morje ustvarjajo prizore, ki so daleč od množičnega turizma.

Na otoku je le ena plaža, od tam pa vodijo pešpoti proti notranjosti, kjer si je mogoče ogledati ostanke srednjeveškega samostana in prazgodovinske naselbine. Ker na otoku ni stalnih prebivalcev, življenje narekujejo predvsem vreme, letni časi in narava.

Edina gostinska ponudba je restavracija O'Francese, kjer pripravljajo sveže ulovljene ribe, obiskovalcem pa ponujajo tudi nekaj preprostih sob, urejenih v nekdanjih ribiških votlinah pod pečinami. Prenočišča je treba rezervirati več mesecev vnaprej, cena nočitve s polnim penzionom pa se začne pri približno 150 evrih na noč.

Kot bi se vrnili v prazgodovino

Med rednimi obiskovalci je tudi 44-letna Maria Andreini iz Trevisa, ki Palmarolo vsako poletje obišče z možem in sinom. "Na otoku je hkrati ogromno in skoraj nič za početi," pravi. "Dneve preživljamo tako da se potapljamo, plavamo in se sončimo na plaži z rožnatimi koralnimi kamenčki. Zvečer opazujemo zvezde, ponoči se z baterijami sprehajamo po otoku, ob zori pa nas lastniki zbudijo in odpeljejo na najvišji vrh, od koder opazujemo sončni vzhod. Razgled je osupljiv."

Za večerjo gostom postrežejo sveže ulovljene ribe. "Cel teden imamo občutek, kot da živimo v prazgodovini, skoraj kot brodolomci ali družina Kremenčkov na dopustu," pripoveduje Andreini in obiskovalcem svetuje, naj poleg kopalk s seboj vzamejo tudi pohodne čevlje.

Čeprav je obiskala številne eksotične destinacije, med drugim Maldive, pravi, da je Palmarola nekaj posebnega. "Pokrajina je naravnost čarobna. Težko verjamem, da imamo tako neverjeten kraj prav tukaj, v Italiji."

Otok, kjer živijo le divje koze

Obalo je najbolje raziskovati z manjšim čolnom. Med visokimi pečinami se skrivajo morski tuneli, jame in skalni stolpi, kristalno čisto morje pa privablja potapljače, ljubitelje snorkljanja in vožnje s kajaki.

Na kopnem obiskovalci srečajo predvsem divje koze, ki se zadržujejo med nizkimi palmami, po katerih je otok dobil ime.

Lokalni zgodovinar Silverio Capone pojasnjuje, da je bil otok Palmarola pomemben že v prazgodovini. "Ljudje so sem prihajali zaradi črnega vulkanskega stekla – obsidiana, iz katerega so izdelovali orožje in orodje. Sledi te kamnine so še danes vidne v črnih progah na pečinah. Pokrajina se od takrat skoraj ni spremenila," je povedal za CNN.

Po njegovih besedah otok nikoli ni bil stalno naseljen. "Stari Rimljani so ga uporabljali kot strateško opazovalno točko za svojo mornarico, vendar ga niso nikoli kolonizirali. Prav to ga dela tako posebnega."

Sveti Silverij in stoletna tradicija

Palmarola je od 18. stoletja v zasebni lasti družin z bližnje Ponze, ki si še danes lastijo posamezne dele otoka. Nekdanje ribiške votline v pečinah so preuredili v preprosta počitniška bivališča, kjer so se ribiči nekoč zatekali pred neurji.

Na eni izmed skal stoji majhna bela kapelica, posvečena svetemu Silveriju, zavetniku otoka Ponza. Po izročilu je bil papež Silverij v 6. stoletju izgnan na Palmarolo, kjer naj bi tudi umrl.

Vsako leto junija se ribiči s Ponze s čolni odpravijo na otok, kjer pripravijo tradicionalno procesijo v njegovo čast. Do kapelice prinesejo cvetje, lesen kip svetnika pa po morju popeljejo okoli otoka.

"To je za nas svet obred. K njemu molimo vsak dan. Veliko moških na Ponzi nosi njegovo ime, saj verjamemo, da njegov duh še vedno varuje vode okoli Palmarole," pravi Capone.

Po lokalni legendi naj bi sveti Silverij nekoč rešil mornarje, ki jih je ujelo silovito neurje. Prikazal naj bi se iz morja in jih varno usmeril nazaj proti Palmaroli, kjer so nato več tednov preživeli v ribiških votlinah.