Verjetno ni potrošnika, ki ne bi imel občutka, da je hrana (pre)draga. A ta val podražitev se umirja, v intervjuju za N1 pravi generalni direktor Spara Slovenija David Kovačič. Odgovarja tudi na vprašanji, zakaj je spomladi na prodajnih policah primanjkovalo jedilnega olja in moke ter ali se lahko zgodi, da bo primanjkovalo še česa. "Slovenci smo se zelo navadili na akcije," pravi, a dodaja, da to ni nujno dobro. Zakaj ne?
Vsak od nas kupuje hrano in prevladujoč občutek med potrošniki je, da se je precej podražila. To potrjuje tudi statistika: v zadnjem letu smo imeli 10,6-odstotno inflacijo, v segmentu hrane in brezalkoholnih pijač je bila ta 19,6-odstotna. Ali se zdaj, po enem letu prehranske draginje, cene hrane vendarle umirjajo ali še vedno ne?
Upam, da gre proti koncu. Tako velikih podražitev, kot smo jim bili priča v zadnjem letu, se nam ni treba bati, lahko si obetamo celo nekatere pocenitve.
Mi smo denimo na mlečnem programu že znižali cene svoje trgovinske blagovne znamke, pocenila sta se tudi moka in olje.
Vsa živila, ki so šla v zadnjem letu ekstremno gor, gredo zdaj dol.
Pričakujete, da se bodo pocenila vsa osnovna živila, ki jih potrebuje vsako gospodinjstvo?
Da. Ne vemo pa, ali bodo šle cene na ravni pred začetkom vojne v Ukrajini, saj se nekateri stroški, na primer stroški dela, ne bodo nižali.
Lahko pa za ilustracijo povem, da je naše mleko zdaj pri 1,09 evra, pred vojno je bilo okoli en evro za liter, vmes pa že precej več.
Je svoj namen dosegla tudi vladna odločitev za sistematično spremljanje cen košarice osnovnih živil pri slovenskih trgovcih s hrano?
Primerjava cen košarice izdelkov kaže, da se je cena od prve objave znižala, tako da to očitno deluje.
Pojavljajo pa se tudi ideje, da bi bilo treba cene hrane oziroma osnovnih živil tudi regulirati. To so naredili denimo na Madžarskem.
Madžari imajo 43,3-odstotno inflacijo v segmentu živil, kar je recimo ena od posledic.
Takšen ukrep nima kaj iskati v tržnem gospodarstvu, razen če bi se država zavezala, da bo razliko tudi pokrila. Kot smo videli pri naftnih derivatih, pa to ni samoumevno.
Košarica deluje in na izdelkih iz košarice so inflacijo ustavili.
Po Sursovih podatkih se je v zadnjem letu pri nas sladkor podražil za 50 odstotkov, sveže posneto mleko za 38, polnomastno za 26, olje, krompir in maslo za 29 odstotkov … So za vse te podražitve krivi izključno dvigi cen surovin in energentov, ki so posledica predvsem vojne v Ukrajini?
To je gotovo ključni razlog, ne pa edini. Tu je še strošek dela. Seveda smo vsi veseli, da se je minimalna plača povišala, a to se mora nekje poznati. Pa energenti, logistika, embalaža … v mlekarstvu se denimo porabi veliko vroče pare, ki se je tudi močno podražila.
Ekonomisti Evropske centralne banke (ECB) zadnje čase ugotavljajo, da je inflacija ne le posledica višjih stroškov, temveč so se v nekaterih panogah zvišali tudi dobički na enoto – med drugim ugotavljajo, da so posamezna podjetja čas rastočih stroškov izkoristila za dvig marž. Velimir Bole z EIPF je v lanski študiji ugotovil, da pri nas podjetja povišujejo cene bolj, kot se povišujejo njihovi stroški. Ali se cene življenjskih potrebščin v Sloveniji dvigujejo tudi zaradi povečevanja marž dobaviteljev in morda tudi vas, trgovcev?
Naših zagotovo ne, ker bi se to videlo v bilancah, pa se ne. So pa zanimivi primeri nekaterih multinacionalk, ki poročajo o boljši dobičkonosnosti.
Ste pozorni na to, da se surovine ali energenti cenijo? Ali v tem primeru reagirate in pozovete dobavitelja, naj zniža ceno?
Najbolj se ukvarjamo z lastnimi blagovnimi znamkami. Spremljamo cene surovin, in takoj ko opazimo, da so se znižale, pozovemo dobavitelja, da temu sledi. Vzporedno pa to sili tudi druge dobavitelje, da znižajo cene, sicer je razlika v ceni lahko prevelika.
V času presežkov na trgu želijo cene nižati tudi dobavitelji sami, saj to stimulira povpraševanje.
Trgovinske blagovne znamke, ki so se v zadnjem letu hitreje dražile, se zdaj tudi hitreje cenijo. Pri teh je namreč zelo malo prostora za višanje stroškov, medtem ko pri blagovni znamki kupec plača tudi premijo.
Na primer Alpsko mleko stane 1,49 evra, naše 1,09 evra. Alpsko mleko je blagovna znamka, ljudje se bolje počutijo, če ga kupijo, morda jim je bolj všeč okus, a še vedno je oboje mleko. In pri stroških ni tolikšne razlike.
Ste kakšnemu dobavitelju kdaj že zavrnili zahtevek za zvišanje cene?
To so konstantne bitke. Skušamo pridobiti utemeljitev, zakaj se nekaj draži, in razumeti njihov razrez cen. Veliko zahtevkov smo zavrnili ali sprejeli z zamikom.
Nekajkrat smo bili tik pred tem, da bi nam nekateri dobavitelji ustavili dobave, pa smo se potem zmenili.
Vsekakor pa nismo delali tega, kar se je zgodilo konkurentu, da ne bi sprejeli zahtevka, ceno na polici pa bi vseeno dvignili. Jasno je, da v takšnem primeru dobavitelj skoči.
“Ljudje so pri nakupih previdnejši”
Inflacija cen živil je bila v Sloveniji februarja še vedno 19 odstotkov, kar je malo pod povprečjem EU (19,5 odstotka), a več kot na primer v Avstriji (16,5 odstotka). Kaj pravijo recimo vaši kolegi iz avstrijske veje Spara oziroma zakaj se je po vaši oceni hrana pri nas bolj podražila kot v Avstriji?
Nismo delali analize, so bile pa cene v Avstriji že v osnovi višje in so še. Domnevam, da so oni začeli z višje osnove, zato so imeli tudi več rezerv in so lahko manj podražili.
Pred dvema mesecema smo na N1 preverili cene nekaterih izdelkov v italijanskih, avstrijskih in slovenskih trgovinah. Izkazalo se je, da so bili zlasti v Italiji nekateri izdelki cenejši kot pri nas. Kako je to mogoče?
To se mi zdi neverjetno. Rad bi, da nekdo predstavi celotno košarico. Naj gre, popiše 50 artiklov, pa bomo videli.
Stavim, da bo večina izdelkov pri nas cenejša, tudi od izdelkov iz Italije in Avstrije. Ne vem, komu je v interesu, da se to izpostavlja kot velika fama, gotovo ne slovenskemu gospodarstvu.
Zakaj bi imeli mi potemtakem toliko strank v Sparu v Novi Gorici? Nekateri izdelki so seveda čez mejo cenejši, a moramo vedeti, da ima Italija močno živilsko industrijo, njihove kmetije so ogromne in lahko zaradi ekonomije obsega postavijo nižjo ceno kot naše napol butične kmetije. V splošnem pa to ne drži.
Večkrat primerjamo cene, saj bi v primeru nižjih cen tudi mi enostavno kupovali od naših sestrskih družb, a računice ni.
Nobenega posebnega interesa ni bilo, preprost nakup v trgovinah v treh različnih državah je pokazal to, kar sem vam povedala, in potrošniki to opazijo. Podražila pa se je ne le hrana, temveč tudi preostale osnovne življenjske potrebščine in storitve. Ali opažate, da kupna moč Slovencev upada?
Seveda. Plače Slovencev so se lani realno znižale (rast cen je prehitevala rast plač, več na spodnjem grafu, op. a.).
Sploh v prvih dveh mesecih letos so ljudje bolj previdni pri nakupovanju, predvsem pri nenujnih nakupih, na primer gospodinjskih aparatov in podobno.
Se lahko zgodi, da na policah česa zmanjka?
Vojna v Ukrajini, ki je pomembna dobaviteljica žit in oljaric Evropi, je odprla tudi silno resno vprašanje varnosti prehranske oskrbe. Lani spomladi smo lahko tudi pri nas v nekaterih trgovinah videli skoraj prazne trgovske police z jedilnim oljem ali moko. So bile takrat dejansko težave v oskrbi ali so ljudje po tem izdelku presežno povpraševali?
Resničnega pomanjkanja pri nas ni bilo, se je pa zaradi ekstremnih nihanj v povpraševanju včasih zgodilo, da je bila kakšna polica prazna. Ampak to se je zgodilo v kateri od trgovin, nikoli sistemsko.
Takrat smo prodali res velike količine olja in moke, tako da ne vem, kaj ljudje delajo z njimi. Tudi medijske objave praznih polic niso pomagale, saj takšne objave sprožijo domino efekt.
So takrat resnično bile težave z dobavo? Lahko to potrdite?
Težave so bile precejšnje, ampak imamo spretno nabavo, ki je na zelo inovativne načine iskala druge vire.
Mislim, da smo prvič v zgodovini Spara kupili pšenico in jo dali zmleti nekomu, ki jo je potem samo spakiral. Moke namreč nismo mogli dobiti, pšenico smo lahko.
Kako je zdaj? Se lahko težave z dobavo ponovijo?
Za zdaj česa podobnega ni na obzorju. Kaj bo, ne vem, živimo v zelo spremenljivem svetu.
V takšnih časih je pomembno, da ima trgovec agilno dobavno verigo in korektne odnose z dobavitelji.
Lani se je pokazalo, da so ključne stare vrednote, ki so sicer že malo pozabljene. Nam so recimo nekateri dobavitelji dali blago tudi takrat, ko so ga vsi želeli, ker smo imeli z njimi dolgoročne in korektne odnose.
“Da smo trgovci tako zelo močni, je mit”
V letnem poročilu za leto 2021 navajate, da je bila vaša razlika v ceni pri maloprodaji v 2021 27,8 odstotka vseh prihodkov. V povprečju torej vam pripade dobra četrtina cene izdelka na prodajni polici.
Res je. A v nasprotju s prepričanjem splošne javnosti trgovci iz te marže pokrivamo vse stroške, ne gre za čisti dobiček.
Se je ta delež lani spremenil?
V odstotkih se je zmanjšal, smo pa očitno prepričali več kupcev in se je zato zvišal promet, tako da se je celoten prihodek vseeno povečal.
Od kmetov in živilske industrije pogosto slišimo, da jih trgovci stiskate pri cenah, ker ste najmočnejši člen v verigi. V decembra objavljeni analizi varuha prehranske verige, ki je pravzaprav anketa, kmetje in živilska industrija ugotavljajo, da je najšibkejši člen v verigi preskrbe s hrano tudi v obdobju inflacije pridelovalec, najmočnejši pa trgovina. Torej ste tisti, ki določate, koliko bo kdo dobil.
Vedno moramo iskati najbolj verodostojne podatke. Najbolj neizpodbiten vir podatkov so letna poročila. Naše kaže, da imamo dobičkovno maržo dva odstotka, pa smo med trgovci eni boljših po tem kazalniku.
Torej naredimo milijardo evrov prometa in ustvarimo 20 milijonov evrov dobička. Če mi posodite tisoč evrov in vam čez eno leto prinesem še 20 več nazaj, boste rekli, naj zadržim tistih 20.
Če gledate naše dobavitelje, imajo nekateri tudi dvoštevilčne marže. To kažejo njihovi revidirani izkazi. Tudi cene pri kmetu so se lani bolj povišale kot cene v trgovini.
Ampak ta dejstva ljudje neradi slišijo. Konkurenca v trgovini je zelo močna. Trgovcev je sedem, mlekarji so trije, mesnopredelovalna podjetja tri ali štiri.
Da smo trgovci tako zelo močni, je mit, jaz ne vidim tega tako. Če bi bili, bi mi imeli 10-odstotni dobiček, ne pa naši dobavitelji.
Pogost očitek prehranske industrije in kmetov je tudi, da trgovci dajejo prednost cenejšim uvoženim izdelkom. Pred kratkim je agrarni ekonomist Aleš Kuhar v razpravi o tem na N1 dejal, da v državo dnevno uvozimo 12 velikih vlačilcev poceni mesa in mesnih izdelkov, kar je na leto približno 4.200 vlačilcev. Tudi Spar?
Spar ima zasebne lastnike, ki jim je pomembno, da je podjetje dolgoročno uspešno. To pa nam uspeva tudi zato, ker se držimo neke smeri in vrednot, med katerimi je podpora slovenskim pridelovalcem.
Pri perutnini in govedini, kjer imamo Slovenci zadosten delež samooskrbe, je pri nas na postrežni liniji vse blago slovenskega izvora. Pri svinjini pa smo samo tretjinsko samozadostni, tako da je uvoz neizogiben, sploh v primeru akcije. Imamo pa projekt ‘Naravnost od pridelovalca’, v okviru katerega svinjino kupujemo neposredno od malo večje kmetije iz okolice Ptuja, govedino in perutnino pa od drugih rejcev.
Predvsem na naši cenejši liniji S budget pa prodajamo tudi pakirano meso iz tujine. Tu imamo trgovci moralni hazard, saj je dejstvo, da je tuje meso cenejše: naj gremo do slovenskega kupca, ki ima, kot sva prej ugotovila, precejšnje izzive s kupno močjo, in rečemo, da bo kupoval dražje meso, ker podpiramo slovenskega kmeta?
Kmetijska ministrica Irena Šinko je ob nedavnem protestu kmetov med drugim dejala, da je slovenski kmet marsikaj sposoben pridelati sam, zdaj je treba samo še prepričati potrošnika, da to kupi.
Strinjam se z ministrico, edino ta njeni ‘samo’ je mogoče malo relativen. Namreč prepričati ljudi o tem je velik izziv.
Tukaj se lahko veliko naučimo od Avstrijcev, ki imajo pečat AMA, za katerega so predpisani standardi. Tam si noben trgovec ne upa imeti tujega mesa zato, ker potrošnik tega ne sprejema.
Pri nas pa, kot vidimo, ljudje derejo tja, kjer je meso v akciji. Nihče ne vpraša za izvor.
Tudi severni sosedje imajo dostop do poceni poljskega mesa, pa se je ohranilo zaupanje, da kupujejo domače.
Mislim, da so ta projekt AMA začeli v 60. letih. To je že tako dolgo, da je vtkano v zavest potrošnika. Mi se tega nekako večkrat lotevamo, ne vidim pa, da bi konstantno o tem govorili.
Morali bi tudi bolj jasno artikulirati, zakaj je slovensko meso boljše. In to bi moralo presegati ta neki skoraj altruistični motiv, da podpiramo slovenskega kmeta in vzdržujemo podeželje.
Na koncu koncev potrošnika zanima lastna korist. Verjamem in vem, da je v uživanju slovenskega mesa lastna korist, a je ne znamo predstaviti.
Kako pa bi jo bilo treba predstaviti po vaši oceni?
Pomembna argumenta sta transparentnost in sledljivost verige pridelave. Našega prej omenjenega pridelovalca svinjine gre lahko vsak pogledat in se na lastne oči prepričat, da so tisti pujsi res tam. Ima tudi svojo klavnico, od tam meso pripeljejo k nam. Vmes se ne more nič zgoditi.
Dejstvo je, da mnoge analize kažejo, da se v Sloveniji uporablja najmanj antibiotikov za zdravljenje. Veterinarski nadzori so strogi.
Mislim, da bi to morali poskusiti dopovedati potrošniku, ne pa se boriti z nižjo ceno, ker bo to težko. Farme v tujini so bistveno večje, bistveno naprednejše. Tudi Poljaki so, kot slišim, naredili velike korake naprej v modernizaciji. Naš kmet s 50 glavami živine pa težko cenovno konkurira.
“Mogoče meso ni bilo sveže, ampak leto dni zamrznjeno”
Kmet Rok Sedminek je v N1 STUDIO opozoril, da je odkupna cena govedine na Poljskem višja kot pri nas, v naše trgovine pa prihaja po nižjih cenah. Kako je to mogoče?
Govedine iz Poljske sploh nimamo, tako da ne bi vedel, kako se to zgodi. Iz tujine imamo, če že, svinjino.
Lahko pa samo ugibam, da določenim trgovcem tržni deleži niso kazali preveč dobro in so zaznali priložnost, da s poceni mesom kratkoročno pridobijo tržni delež. Meso je namreč za trgovce zelo pomembna kategorija, ker je velik izdatek, poleg tega smo Slovenci zelo visoko po količini zaužitega mesa. Pojemo ga bistveno več kot recimo Nemci in Avstrijci.
Slovenski kmet je seveda ta povečani uvoz mesa hitro občutil in ga je to zmotilo. Kako to, da so včasih odkupne cene za poljsko meso višje kot potem prodajne cene v Sloveniji, pa lahko samo ugibam. Mogoče ni bilo sveže meso, ampak je bilo kakšno leto zamrznjeno.
Se vam zdi nadzor tega uvoza zadosten?
Tega ne vem. Zamrznjeno meso verjetno ni prepovedano, je pa res, da se sčasoma lahko poslabša sledljivost mesa. Ampak ne vem, kakšen je nadzor.
Direktor Celjskih mesnin Izidor Krivec je pred meseci dejal, da se v Sloveniji 75 odstotkov mesa proda v akciji. Zakaj?
Slovenci so se zelo navadili na akcije, brez njih je težko. Tudi trgovci, ki nimajo v navadi imeti dosti akcij, so se v slovenskem prostoru morali prilagoditi.
Akcija je poleg že omenjene marže trgovcev drugi termin, ki je mogoče v splošni javnosti malo narobe razumljen. Gre za dogovor dobavitelja in trgovca. Dobavitelj nam zniža nabavno ceno, mi znižamo maržo.
Ljudje sprašujejo, kako lahko v akciji damo minus 30 odstotkov, češ da to kaže, koliko smo prej služili. Praviloma gre za to, da si trgovec in dobavitelj enakomerno razdelita breme. Kot ste prej ugotovili, je delež končne cene izdelka, ki pripade nam, v povprečju okoli 27 odstotkov. V času akcije minus 30 odstotkov pa se tako dobavitelj kot mi odpovemo po 15 odstotkov končne cene.
Verjetno pa nikoli ne prodajate z izgubo.
Praviloma ne, včasih pa se zgodi tudi to, da je marža negativna.
Je znižanje cene kdaj posledica slabše kakovosti?
Ne, oziroma če gre za znižanje pred potekom roka uporabe ali je poškodovana embalaža, mora to biti označeno.
“Našim lastnikom se zdi to nepojmljivo”
Letos so izziv za mnoga podjetja cene energentov. Trgovinska zbornica vse od konca lanskega leta opozarja, da je to velika težava tudi za trgovinsko panogo, saj regulirane cene in zakon o pomočeh ne zajameta vseh podjetij. Vi ste v enem intervjuju rekli, da ste zakupili elektriko, ko je bila ta še po 65 evrov za megavatno uro, da pa vas podražitve prizadenejo, kjer ste najemnik. Kako močno to občutite? Kako je to vplivalo na vaše letošnje poslovanje?
Res smo zakupili elektriko za objekte, ki so takrat, ko smo sklepali pogodbo, že bili odprti, za nove to seveda ne velja. A letos so se stroški energije vseeno precej povišali, predvsem – kot ste omenili – tam, kjer smo najemniki. Zdaj se lahko prijavimo za državno subvencijo, a še ni jasno, ali in kolikšna bo.
Ste sprejeli ukrepe za zmanjšanje porabe elektrike?
Smo jih in so tudi kar uspešni. Med drugim smo začeli ugašati pilone (reklamne stebre, op. a.) takoj po tem, ko se zapre trgovina, ter luči po tem, ko odidejo zaposleni. Prej je to gorelo dlje časa.
Pozimi smo znižali temperaturo, že lani in tudi letos poleti bomo malo manj hladili. Vse skupaj malce nevtralizira učinek višjih cen elektrike. Poleg tega smo lani na skladišču v Ljubljani postavili sončno elektrarno, ki pokriva 16 odstotkov potreb, letos jih bomo postavili še na 25 trgovin.
Uvodoma ste omenili učinke dviga minimalne plače oziroma stroška dela. S 4.500 zaposlenimi ste eden največjih delodajalcev v Sloveniji. Koliko zaposlenih prejema minimalno plačo oziroma na kakšen način dvig minimalne plače vpliva na vaš strošek dela?
Dvig je za nas pomemben z vidika ohranjanja plačnih razmerij. Letos smo vsem zaposlenim plačo v povprečju dvignili za deset odstotkov. Zato je dvig minimalne plače pomemben za nas, ne glede na to, koliko jih prejema minimalno plačo.
Kako pa komentirate to prakso usklajevanja minimalne plače, ki jo vsako leto januarja določi ministrstvo za delo?
Gre za zelo specifičen način, saj najprej dvignemo minimalno plačo, potem pa vsak skuša nekako to nadoknaditi s povečano produktivnostjo. Načelno, razen zdaj tega zadnjega leta, ko je bila ekstremna inflacija, v drugih državah ni tako. Najprej dvignejo produktivnost, potem sledijo plače.
Da je še bolj zanimivo, minimalno plačo za tekoče leto določimo okrog 20. januarja. Našim lastnikom se to zdi nepojmljivo, saj v Sparu načrtovanje poslovanja končamo oktobra ali v začetku novembra. To moramo torej narediti, ne da bi vedeli, kolikšen bo naš strošek dela. In tega ne vemo do 20. januarja, ko je en mesec poslovanja že za nami.
Mislim, da bi moralo biti prej znano, kolikšen bo dvig. Vprašanje je tudi, kako dolgo si lahko privoščimo, da minimalno plačo kar dvigujemo in dvigujemo. To je obremenitev za gospodarstvo. Res pa na drugi strani postajamo vedno bolj mednarodno konkurenčni tudi z vidika višine plač, kar je v času pomanjkanja kadrov pozitivno.
Letos naj bi bilo v naši državi leto reform, čeprav je njihovo izvedbo ta teden predsednik vlade postavil pod vprašaj. Kako ocenjujete slovensko poslovno okolje, tudi z vidika teh napovedanih sprememb? Imate kakšna pričakovanja, želje, strahove?
Kot državljan predvsem strahove. Iz dosedanjih napovedi ni jasno, kako bo poskrbljeno za razvoj gospodarstva. Dvigujejo se davki in vse obremenitve. Zelo veliko je razprave o prerazdeljevanju premoženja, tukaj ima vsakdo mnenje, o ustvarjanju premoženja pa nisem slišal veliko.
Obetam si predvsem, da bomo skupaj razumeli, da je najprej treba ustvariti, potem pa seveda tudi pravično prerazporediti. Samo prvo brez drugega ne bo šlo. Zato strahovi.
Pa z vidika podjetja?
Seveda si želimo čim bolj stabilno okolje in da se preneha prej omenjeno nenehno spreminjanje obremenitev. Morda bi lahko razmišljali tudi o tem, da se kaj razbremeni.
Višanje stroškov dela bi lahko kompenzirali z zmanjšanjem birokracije. Kariero sem začel v enem od diskontov, ki je še danes prisoten tudi pri nas.
Ko smo prišli iz Avstrije v Slovenijo, nismo mogli verjeti, kako je vse zapleteno. Vsa možna pravila, evidence in tako naprej. Produktivnost istih podjetij pri nas ali pa samo prek meje takoj pade zaradi vseh teh del, tako da je tukaj gotovo neka možnost razbremenitve.
“Nisem prepričan, da bi lahko ukinili papirnate letake”
Izvršni direktor francoskega Leclerca Michel-Édouard Leclerc je konec lanskega leta napovedal, da bodo nehali izdajati papirnate letake. Na eni strani zaradi stroškov, na drugi zaradi okoljskega vidika. Ste kdaj razmišljali o tem?
O tem nenehno razmišljamo. Zmanjšali smo število letakov in število strani, letos imamo vse na recikliranem papirju, tako da gre v to smer.
Nisem pa prepričan, da bi jih lahko povsem ukinili. Trgovec Rewe v Nemčiji je to zelo vehementno napovedal, pa si je potem premislil. Ta letak je del življenja ljudi. Pri nas imamo sedem trgovcev, če bo do kupca prišlo šest letakov, tvojega pa ne bo poleg …
Sicer pa vsi trgovci brez izjeme zmanjšujemo obseg in vključujemo QR-kode, prek katerih lahko ljudje potem dostopajo do informacij na spletu.
Kakšna pa je ekološka ozaveščenost slovenskega kupca?
Na žalost precej majhna. Po Nielsenovi raziskavi o nakupovalnih trendih le 18 odstotkov slovenskih kupcev pritrdi trditvi, da na njihovo nakupno vedenje vplivajo okoljski ali trajnostni vidiki. V Avstriji je takih precej več, 60 odstotkov.
Pomembna razlika je v prodaji ekoloških pridelkov. Ta segment je v Avstriji ogromen in še kar raste. Sparova blagovna znamka Natur pur je v Avstriji druga ali tretja najmočnejša, pri nas pa je skorajda marginalna.
Podobno je pri veganstvu, ki je tam prav tako velik trend. Mislim, da je Avstrija med prvimi v Evropi po odstotku ljudi, ki se deklarirajo za vegane ali vegetarijance. Mi smo bistveno nižje.
Glede na javno debato bi rekla, da tudi pri nas oba segmenta močno rasteta.
Podatki kažejo drugače. Splošna populacija ne kaže teh nagnjenj. Je pa en manjši del, ki je potencialno tudi najbolj glasen.
Kaže se, da mladi kupujejo bio, dokler živijo pri starših. Ko se preselijo na svoje, pa je treba plačati račune, in stvari se hitro spremenijo.
Tu smo spet pri cenovni občutljivosti in kupni moči.
Tako. Je pa tudi stvar preferenc. Ni nujno, da je ta cenovna občutljivost enaka pri avtomobilih, potovanjih, oblačilih. Se mi zdi, da hrana v vrednostnem sistemu Slovencev nima dovolj visokega položaja.
Premier Robert Golob je nedavno rekel, da moramo omejiti uživanje mesa, ustanovil je tudi strateški svet za prehrano, na najvišji politični ravni se je ta debata odprla. Se to pozna pri prodaji mesa, ki je, kot ste dejali, za trgovce eden pomembnejših segmentov?
Vsekakor je na splošno trend upadanja prodaje mesa, to se čuti. Ali je to zaradi te debate ali ne, pa ne vem.
Ampak počasi, zelo počasi se to vsekakor uresničuje. Isti trend je tudi v Avstriji in Nemčiji, tako da še vedno ostajamo daleč pred njima po porabi.
V zadnjem času so se precej podražile sladke pijače, verjetno zaradi močne podražitve sladkorja, katerega cena se je v enem letu dvignila za 50 odstotkov. Vlada ima idejo, da bi povečala obdavčitev živil, ki povzročajo neke negativne učinke na javno zdravje. Kakšna je tu elastičnost povpraševanja, se je po zadnjem povišanju cen povpraševanje po teh izdelkih zmanjšalo?
Nismo opazili. Sem pa osebno proti takšni politiki kaznovanja. V tujini vidim, da se nekateri že prav iz principa obnašajo nezdravo, ker ljudje ne marajo, da jim nekdo pridiga, kaj morajo delati.
Dvomim, da bodo potem mladi manj posegali po sladkih pijačah. Mislim, da je bistveno boljše ravno obratno: promovirati tisto, kar je zdravo, in mogoče tam spustiti davek.
Tu pa smo spet pri birokraciji. Ko smo mi želeli označiti živila, ki so bolj zdrava, imajo manj dodanega sladkorja, je bilo to ekstremno težko. Veliko predpisov ureja to, da lahko rečeš, da je nekaj bolj zdravo kot drugo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje