Vesoljski poleti, ki trajajo šest mesecev ali več, lahko vplivajo na možgane astronavtov – ti bi morali tako pred ponovnim letom v vesolje počakati vsaj tri leta, je pokazala nova raziskava, objavljena v reviji Scientific Reports.
Znanstveniki so v raziskavi, ki je bila v četrtek objavljena v znanstveni reviji Scientific Reports, ugotovili, da vesoljski poleti, ki trajajo šest mesecev ali več, vplivajo na možgane astronavtov.
Možgane astronavtov so slikali pred in po vesoljskih poletih, ki so trajali dva tedna, pol leta ali leto dni. Fotografije so razkrile, da so se možganski ventrikli (votline, napolnjene z možgansko-hrbtenjačno tekočino) tistih astronavtov, ki so bili v vesolju vsaj šest mesecev, znatno razširili.
Ugotovitve imajo pomembne implikacije za prihodnje dalj časa trajajoče vesoljske misije, še posebej denimo pri programu Artemis, ki želi na Luno poslati človeka, in pri končnem cilju, da bi ljudi poslali na Mars.
Možgansko-hrbtenjačna tekočina možganom zagotavlja zaščito in hranila, obenem pa odstranjuje odpadne snovi. A ko gredo astronavti v vesolje, se telesne tekočine pomaknejo proti glavi in potisnejo možgane bliže lobanji, kar povzroči širitev ventriklov.
“Več časa, kot so ljudje preživeli v vesolju, večji so postali njihovi ventrikli,” je povedala vodja študije Rachael Seidler, profesorica aplikativne fiziologije in kineziologije na Univerzi na Floridi. “Veliko astronavtov v vesolje potuje večkrat in naša študija dokazuje, da so potrebna okrog tri leta, da ventrikli popolnoma okrevajo,” je še dodala.
Osem od tridesetih astronavtov, ki so sodelovali v študiji, je šlo na misijo za dva tedna, medtem ko jih je 18 odšlo za pol leta. Štirje so bili v vesolju približno eno leto. Med analizo so raziskovalci odkrili, da je stopnja razširitve ventriklov odvisna od časa, preživetega v vesolju.
Največji preskok se je zgodil, ko se je čas povečal z dveh tednov na šest mesecev. Med šestimi meseci in enim letom ni bilo znatne razlike, kar je raziskovalce presenetilo, a tudi razveselilo: “To je dobra novica za bodoče potnike na Mars, ki bi tam lahko preživeli tudi dve leti,” je pojasnila Seidler.
Prav tako je bil vpliv na ventrikle minimalen med dvotedenskim poletom v vesolje, kar pa je dobra novica za prihodnost komercialnega vesoljskega turizma.
Za 11 astronavtov, ki so imeli med poleti več kot tri leta časa za okrevanje, so raziskovalci po vsaki misiji opazili povečanje ventriklov. Sedem astronavtov, pri katerih med poleti niso minila tri leta, nato po poletih niso več izkazovali povečanih ventriklov. Čeprav to zveni pozitivno, pa nakazuje na to, da so njihovi ventrikli po misijah ostali povečani in da je tako pri naslednjih misijah manj prostega prostora za njihovo ponovno širitev.
Znanstveniki še ne vedo, kako dolgo traja, da si ventrikli popolnoma opomorejo, a njihova analiza je pokazala, da je bila stopnja okrevanja pri astronavtih od 55- do 64-odstotna v primerjavi z vrednostmi pred poletom.
Ugotovitve bi lahko Nasa in druge vesoljske agencije uporabile za načrtovanje prihodnjih misij v vesolje, a po besedah Seidler je potrebnih še več raziskav. “Ne vemo še, kakšne so dolgoročne posledice, zato je vsekakor dobra ideja, da možganom astronavtov damo čas, da okrevajo,” je še dejala raziskovalka.
Čeprav ugotovitve nakazujejo, da so za okrevanje potrebna tri leta, pa so astronavti zelo vešči in deležni intenzivnega treninga, zato je mogoče, da bi jih lahko na nove misije poslali tudi pred iztekom tega časa.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje