Sin zaprtega palestinskega pediatra v Ljubljani: "Ubijajo ga tisti, ki imajo na rokah kri otrok"

Danes mineva 666. dan, odkar je izraelska vojska zajela Husama Abu Safijo, palestinskega pediatra in direktorja bolnišnice Kamal Advan v mestu Beit Lahija na severu Gaze, ki je kljuboval napadom, kaosu in ukazom vojske, da zapusti bolnišnico, ter do zadnjega dne skrbel za paciente.

O tem je v četrtek v Ljubljani pripovedoval njegov sin Ilijas, ki je Slovenijo obiskal v organizaciji Amnesty International Slovenije. Opisal je grozljive razmere, ki vladajo v zaporu, kjer njegovega očeta zadržujejo brez uradne obtožnice in brez sojenja. Izrael namreč za Palestince v Gazi uporablja zakon o nezakonitih borcih, po katerem lahko vojska na podlagi tajnih dokazov za posameznika predlaga pridržanje za nedoločen čas z utemeljitvijo, da bi njegova izpustitev "škodovala nacionalni varnosti". Humanitarne organizacije opozarjajo, da gre za samovoljno pridržanje, ki ga je nemogoče izpodbijati. Z drugimi besedami: ugrabitev.

"O očetu in njegovem stanju prejemamo zelo skope informacije. O njem ne vemo skoraj ničesar. Vemo le, da ima že več mesecev zvezane roke in noge ter da je zaprt v samici, ki meri le en meter v dolžino in en meter v širino. Če želi spati, mora spati stoje. V celici ni stranišča, zato mora potrebo opravljati kar v oblačila, ki jih nosi. To so izjemno težke razmere, nevredne človeka. Nihče si ne zasluži takšnega ravnanja," je dejal Ilijas Abu Safija.

Zapor, ki so ga zaradi nehumanih razmer leta 1985 zaprli

Njegov oče je zaprt v zloglasnem zaporu Rakefet, ki so ga leta 1985 zaradi nehumanih razmer zaprli in prenehali uporabljati. Izraelski skrajno desni minister za nacionalno varnost Itamar Ben Gvir je po 7. oktobru 2023 odredil njegovo ponovno odprtje.

Palestinski zaporniki so v tem zaporu podvrženi grozljivim razmeram in mučenju; ker je zapor globoko pod zemljo, tam ni dnevne svetlobe ne svežega zraka, pazniki pogosto sredi noči izvajajo racije s psi, zapornikom odrekajo hrano, zdravstveno oskrbo in higieno, so v minulih letih poročali mediji in humanitarne organizacije.

Odvetnica Husama Abu Safije je pred meseci sporočila, da ga pazniki pretepajo in mu odrekajo spanec. Zaradi številnih zdravstvenih težav bi potreboval zdravstveno oskrbo. Njegova družina, ki z njim v vsem času, odkar so ga zaprli, ni imela neposrednega stika, se boji, da bo v zaporu umrl.

"Od kdaj je dopustno, da zdravnika, ki je svoje življenje posvetil reševanju otrok, v morilski tišini pred očmi vsega sveta ubijejo tisti, katerih roke so umazane s krvjo otrok? V Gazi je bilo od 7. oktobra 2023 ubitih več kot 23.000 otrok. Več kot 45.000 otrok je ostalo brez matere in očeta," je opozoril Ilijas Abu Safija.

"Mi smo bili edino upanje za te otroke"

Husama Abu Safijo je izraelska vojska aretirala konec decembra 2024, potem ko je kljuboval ukazom o zaprtju in evakuaciji bolnišnice Kamal Advan. Vztrajal je, da bolnišnice ne morejo zapustiti, saj nimajo dovolj časa in opreme, da bi lahko evakuirali paciente. V njej so zdravili tudi številne novorojenčke in nedonošenčke, katerih življenje je bilo odvisno od inkubatorjev in drugih aparatov. Izraelske oblasti in mednarodno skupnost je pozival, naj zagotovi zdravila in medicinsko opremo, s katero bodo lahko zdravili ljudi. Bolnišnice, v kateri je delal tudi njegov sin Ilijas, tudi sam zdravnik, niso zapustili niti v času najhujših napadov.

"Žrtvovali smo vse, kar smo imeli, da bi reševali otroke in človeška življenja. V bolnišnici Kamal Advan smo delali med bombardiranjem, nasiljem, lakoto, zatiranjem in krivicami. Bili smo priče genocidu," je dejal Ilijas Abu Safija. "Imeli smo možnost oditi. Imam tudi kazahstansko državljanstvo in veleposlaništvo je več kot devetkrat posredovalo, da bi mene in mojega očeta evakuirali s severa Gaze. Toda delal sem na urgentnem oddelku in bil priča genocidu. Zato sem evakuacijo zavrnil. Zavrnila jo je vsa naša družina. Moja mama je očetu govorila, da se zaveda, da bomo v tej vojni morda vsi umrli. V tej genocidni vojni, ki ni prizanesla ne kamnom ne drevesom ne ljudem."

Dejal je, da se je v bolnišnici zdravilo več kot 180 otrok na oddelkih intenzivne nege in na oddelkih za novorojenčke. Večina teh otrok je bila po njegovih besedah brez staršev. "Razmere so bile tako grozljive, da so nekatere matere zaradi silovitosti bombardiranja in grozot, ki so jih doživljale, svoje otroke pustile v bolnišnici, priključene na aparate za umetno dihanje, same pa pobegnile, da bi si rešile življenje. Mi smo bili edino upanje za te otroke."

Cena, ki so jo plačali za to, je bila visoka, je dejal. Med delom v bolnišnici je bil ubit njegov brat Ibrahim, drugega brata Idrisa je ustrelil izraelski ostrostrelec, a je na srečo preživel. Kljub temu so vztrajali, saj kot pravi, niso mogli dopustiti, da bi ti otroci, ki so bili povsem odvisni od osebja, umrli.

"Moj oče je v videoposnetku, ki se je razširil po medijih, svetu sporočil, da ima beseda zdravnik svojo ceno. In zdaj to ceno plačujemo. Svetu dokazujemo, kaj pomeni biti zdravnik v najtežjih trenutkih, ko je ves svet pustil na cedilu naše ljudi, ki so nujno potrebovali pomoč, da bi preživeli. Na žalost živimo v času, ko je Izrael postal podoben kriminalni združbi, mafiji, ki ne spoštuje nobenega mednarodnega prava, ne spoštuje otrok in ne spoštuje bolnišnic. Moj oče bi moral biti zaščiten v skladu z mednarodnim pravom in ženevskimi konvencijami, ki zagotavljajo zaščito zdravstvenega osebja in zdravnikov na območjih oboroženih spopadov," je poudaril.

Husam Abu Safija je samo eden od številnih zdravstvenih delavcev iz Gaze, ki so jih izraelske oblasti v minulih letih zaprle. Po besedah njegovega sina je brez obtožnice zaprtih še vsaj 16 zdravnikov in več kot 270 medicinskih sester, reševalcev in drugih zdravstvenih delavcev. "Vsi zdravstveni delavci, vsi zdravniki po svetu in vsa zdravniška združenja ter sindikati bi morali izraziti solidarnost z zdravstvenimi delavci, ki jih mučijo v izraelskih zaporih," je poudaril.

"Posmrtne ostanke otrok smo družinam vračali po kilogramih"

Govoril je tudi o nečloveških razmerah, v katerih so delali v bolnišnici Kamal Advan. Najtežje je bilo, ko so družine prihajale spraševat o svojih ubitih otrocih.

"V bolnišnico so prihajala zoglenela trupla in razkosani posmrtni ostanki brez glav in okončin. Tako zdravstveno osebje kot družine so te mrtve otroke zelo težko prepoznali. Najtežje je bilo, ko smo morali prinesti tehtnico, da smo lahko družinam izročali posmrtne ostanke njihovih otrok v plastičnih vrečah, odmerjene v kilogramih. Sedel sem v bolnišnici, ko je k meni prišel moj ljubljeni oče in me vprašal, kakšen naj bo postopek razdeljevanja teh posmrtnih ostankov in kako naj ravnamo v takšnih okoliščinah. Opravičeval se mi je. Rekel mi je: ’Oprosti, Iljas, da sem te postavil v ta položaj. Toda nikogar drugega ni.’ Nikogar ni bilo. Večino zdravstvenega osebja so ubili, večino preostalih zdravstvenih delavcev v bolnišnici pa aretirali.

Najtežje je bilo, ko je prišla družina in spraševala po svojem otroku, mi pa nismo poznali niti njegovega imena niti nismo vedeli, kako je bil videti. Posmrtne ostanke smo jim izročali po kilogramih. Če je bil otrok star en dan, smo jim izročili kilogram. Če je bil star pet let, pet kilogramov. Če je bil star deset let, sedem ali osem kilogramov izmaličenih posmrtnih ostankov."

Deklica v bolnišnico prinesla svojo odtrgano roko

Nadaljeval je: "Še težje je bilo gledati otroke, ki so prihajali v bolnišnico Kamal Advan. Spominjam se dogodka, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Ta deklica je bila stara 14 let. Njena družina je bila napadena v bližini bolnišnice in deklica je prišla v grozljivem stanju. Pritekla je v bolnišnico in kričala: ’Prosim, doktor, prosim, doktor, pomagajte mi! Nočem umreti!’ Pogledal sem jo in obstal od šoka. Spraševal sem se, ali sanjam ali je to resničnost. Najprej mi je povedala, da sta njena starša mrtva. Videl sem, da krvavi. Takoj sem jo dvignil in položil na posteljo. Takrat sem opazil, da v eni roki drži svojo drugo, odtrgano roko. To je bil izjemno boleč prizor. Štirinajstletna deklica je v eni roki držala svojo odtrgano roko."

Govoril je tudi o tem, da jim je močno primanjkovalo opreme in zdravil, predvsem anestetikov. Kot je znano, so izraelske oblasti blokirale pošiljke zdravil in opreme, namenjene v Gazo.

"Otrokom smo morali opravljati številne amputacije. Ti otroci so umirali zaradi pomanjkanja anestetikov. Moj oče je nastopal v medijih in prosil: ’Prosim vas, pomagajte nam. Omogočite dostavo opreme, zdravil, medicinskih pripomočkov in anestetikov, da bomo lahko rešili življenja teh otrok.’ Toda na žalost smo gledali, kako so ti otroci pred našimi očmi padali kot cvetovi. Gledali smo jih umirati zaradi pomanjkanja anestetikov in potrebne medicinske opreme. To je bilo leta 2024, svet pa je ves čas opeval mednarodno pravo in ženevske konvencije. Medtem so otroci v Gazi vsak dan umirali na grozljive načine. Prisiljeni smo bili uporabljati načelo triaže, torej odločanja, komu dati prednost pri zdravljenju. Ko sta na urgentni oddelek prišla dva otroka, smo za prvega morda imeli zdravilo in smo mu ga dali. Za drugega pa zdravila ni bilo. Ta otrok je umiral, nas gledal v oči in prosil: ’Prosim, rešite me.’ Mi pa smo ga morali pustiti umreti pred našimi očmi."

"Videl sem, kdo v vojnah plačuje ceno. To so otroci in nedolžni ljudje"

"K vam sem prišel iz dežele, prepojene s krvjo otrok. Prišel sem, da bi vam prinesel glas otrok, ki so bili ubiti in katerih glas ni mogel prodreti izpod ruševin. Prišel sem, da bi vam posredoval glas in trpljenje več kot dveh milijonov prebivalcev Gaze, ki so še danes izpostavljeni trpljenju, iztrebljanju in ubijanju pred očmi vsega sveta, sveta, ki jih je pustil na cedilu," je dejal Ilijas Abu Safija, ki poskuša s prošnjami pri svetovnih voditeljih doseči, da bi izpustili njegovega očeta ali mu vsaj pošteno sodili. "Poslal sem številna pisma svetovnim voditeljem. Na žalost sem prejel sramotne odgovore, da ne morejo rešiti življenja mojega očeta in drugih zdravnikov, ki so zaprti. Povedali so mi, da bodo poskušali vsaj zagotoviti zdravljenje," je povedal. "Žal se zdi, da je mogoče Izraelu zagotavljati orožje in denar, ni pa enake pripravljenosti za reševanje človeškega življenja."

"Pred dnevi smo videli posnetek deklice, ki je opazovala, kako njena mama gori," je spomnil na triletno Marijam Ahmed Ganem, ki je v izraelskem napadu izgubila še mamo, potem ko je bil njen oče ubit že v začetku vojne. "Deklica je vse to nemo opazovala, medtem ko je mednarodna skupnost odpovedala in se izkazala za nemočno pri reševanju življenj teh nedolžnih ljudi. Tukaj nisem samo zaradi svojega očeta, doktorja Husama Abu Safije. Tukaj sem zaradi človečnosti, ljubezni in miru. Sovražim vojne in zavzemam se za mir. Nismo antisemiti. Nasprotujemo sionizmu. Nasprotujemo tistim, katerih roke so umazane s krvjo otrok v Gazi. Nasprotujem tudi vojni med Rusijo in Ukrajino. Kajti videl sem, kdo v vojnah plačuje ceno. To so otroci in nedolžni ljudje. Vem, da sam ne morem ustaviti genocidne vojne. Vem tudi, da sveta ne morem spremeniti v enem dnevu. Toda lahko vsaj posredujemo glas trpljenja nedolžnih ljudi, ki vsak dan umirajo v Gazi in izraelskih zaporih."

Opozoril je, da je pred prebivalci Gaze zima, ki bo življenje v uničeni enklavi naredila še težje. "Več kot 70 odstotkov prebivalcev Gaze zdaj živi v dotrajanih šotorih. Ti šotori jih ne varujejo ne pred raketami ne pred mrazom. Upam si napovedati, da bomo znova slišali novice o otrocih, ki bodo umrli zaradi mraza." Ob tem se je vprašal, kako je mogoče, da so mrtvi otroci postali zgolj številke.

Na vprašanje, kako lahko pomaga civilna družba in kaj lahko naredi posameznik, je odgovoril: "Vsak glas lahko nekaj spremeni. Vsaka objava, vsak videoposnetek lahko prispeva k spremembam. Če svet ne more rešiti mojega očeta, bo morda lahko rešil življenje vsaj še enemu otroku v Gazi."