Minister Luka Mesec se je v zadnjih mesecih v javnosti bolj malo pojavljal. Zdaj v intervjuju za N1 pojasni, zakaj to ni bilo naključje. Razkrije tudi, da bo 9. junija na listi Levice kandidiral za evropskega poslanca, a je obenem jasno, da si v Bruselj ne želi. Njegov cilj je končati mandat na položaju ministra za delo in predvsem spraviti pod streho pokojninsko reformo, ki pa nikakor ne pride na mizo ministrskega zbora. Če mu ne bo uspelo, v politiki ne bo vztrajal, napove Mesec. Pokojninska reforma in stanovanjska politika sta zanj ključni. Vir denarja za nova stanovanja pa vidi predvsem v novih davkih. Katerih? Kaj meni o krizi, v katero je padla vlada? Se ta lahko pobere? In kako resni so pretresi v Levici?
Pričakovali ste, da bo vlada v četrtek le obravnavala izhodišča pokojninske reforme, ki ste jih pripravili na vašem ministrstvu. A se to ni zgodilo. Ali je obravnavo preprečil finančni minister Klemen Boštjančič? Neuradno je namreč slišati, da se zavzema za to, da bi pokojninsko reformo usklajevalo več ministrstev, da bi se pokojninska doba podaljšala s sedanjih 40 na 45 let in se usklajevala s pričakovano življenjsko dobo.
Izhodišča pokojninske reforme so še v pripravi, zato tega ne morem komentirati.
No, vendarle so se v javnosti že pojavile informacije, o čem razmišljate na vašem ministrstvu. To pa je, da bi sicer še naprej delali 40 let, bi se pa začela upokojitvena starost leta 2028 s 65 postopoma dvigovati na 67 let. Prav tako je že zakrožilo, da želite referenčno obdobje za izračun pokojnine s sedanjih 24 najboljših zaporednih let podaljšati na 40 let, od katerih bi odšteli pet najslabših let. Kot kompenzacijski ukrep pa vidite dvig odmernega odstotka s 63,5 na 68. Razmišljali naj bi tudi o drugačnem modelu usklajevanja pokojnin. Lahko to potrdite?
Kot rečeno, usklajevanja izhodišč pokojninske reforme še niso zaključena in žal tudi tega ne morem komentirati.
Kakšen pa bi bil finančni učinek pokojninske reforme, kot jo predlagate na ministrstvu za delo? Kot vemo, je Evropska komisija ocenila, da bi se pri sedanjem pokojninskem sistemu delež za pokojnine s sedanjih 10,8 odstotka BDP do leta 2050 povečal na 16 odstotkov. Evropska komisija je ocenila, da to ni vzdržno.
Pokojninska reforma ima dva cilja: zagotoviti blaginjo upokojencev na dolgi rok in poskrbeti za vzdržnost javnih financ. Kar navajate glede Evropske komisije, drži, zato smo prvi del pogajanj skupaj z Inštitutom za ekonomska raziskovanja (IER) v resnici opravili z njo.
Model, ki ga je pripravil IER, je katastrofičnost napovedi Evropske komisije precej zmanjšal. Z ukrepi, ki jih predlagamo v izhodiščih, pa bi zagotovili, da stroški za pokojnine na srednji rok ne bodo presegli 11 odstotkov BDP.
Pri čemer so seveda izhodišča postavljena tako, da na noben način ne ogrozimo blaginje upokojencev. Nasprotno, med revnejšimi jo povečujemo.
S katerimi ukrepi bi to zagotovili?
Tudi tega ne morem komentirati, dokler izhodišča pokojninske reforme ne bodo sprejeta na vladi.
Nekateri ekonomisti vam očitajo, da sploh ne gre za reformo. Menite, da bi bila Evropska komisija z vašim predlogom zadovoljna?
Evropska komisija je postavila okvirje javnofinančne vzdržnosti, ki smo jih v našem predlogu v celoti ujeli. Glede tega z njihove strani ne sme biti pripomb. So tehnični in ne politični organ, ki bi nam lahko odrejal, kakšen pokojninski sistem bomo imeli.
Vprašanje, ki smo si ga pri pokojninski reformi zastavili na ministrstvu, pa je, kako narediti sistem skozi naslednji dve desetletji vzdržen in hkrati zagotoviti blaginjo upokojencev. Prepričan sem, da predlagana izhodišča zelo dobro odgovarjajo na oba izziva.
Se je pa treba pogovarjati ne le o prihodnjem, temveč tudi o obstoječem pokojninskem sistemu. Zelo zanimiva raziskava je bila pred kratkim objavljena v Delu. Naredila jo je francoska agencija, ki je primerjala pokojninske sisteme v 44 razvitih državah.
Raziskava je pokazala, da je bila Slovenija leta 2012 po kakovosti življenja upokojencev na 15. mestu. Po Vizjakovi reformi in po znižanju določenih pokojnin z Zujfom smo po lestvici zdrveli navzdol in smo bili leta 2021, ko sem nastopil ministrsko funkcijo, na 21. mestu.
Dve leti kasneje smo se povzpeli nazaj na 15. mesto. Znotraj skupnega indeksa smo po indeksu materialne blaginje upokojencev celo na drugem mestu. To lepo odraža našo skrb za blaginjo upokojencev.
Kaj je po vaši oceni vplivalo na ta dvig?
Med razlogi so vdovske pokojnine, ki smo jih uvedli letos. Prav tako je na dvig vplivalo to, da smo imeli v primerjavi z drugimi državami relativno visoke uskladitve pokojnin.
Poleg tega naš pokojninski sistem vse bolj učinkovito naslavlja vprašanje revščine.
Če še pet let nazaj nismo poznali instituta zagotovljene pokojnine, je zdaj ta 748 evrov in tudi tisti, ki niso izpolnili pogojev, lahko dobijo skupaj z denarno socialno pomočjo in varstvenim dodatkom, če nimajo drugih dohodkov in premoženja, do 712 evrov.
Letos tudi izboljšujemo odmero za invalide.
“Pokojnine so ena najpomembnejših tem tega mandata”
A vendar: kdaj pričakujete, da bo vlada sprejela izhodišča pokojninske reforme? Ne nazadnje ste jih spisali že poleti, z dokumentom ste celo že seznanili socialne partnerje, ampak vladnega žegna še vedno ni. Časa pa ni več veliko.
Pričakujem, da se bo to zgodilo do konca marca – smo v sklepni fazi pogajanj. In drži, časa ni več veliko.
Ko bodo izhodišča pokojninske reforme na seji vlade potrjena, naj bi se o njih usklajevali s socialnimi partnerji. Kako bodo potekala ta usklajevanja, če pa so delodajalci zapustili Ekonomsko-socialni svet (ESS)? Pričakujete, da se bodo vrnili na pogajanja?
Da. Pokojnine so ena od najpomembnejših tem tega mandata in moramo imeti oba partnerja za mizo.
Trenutno delamo na spremembah zakona o evidencah dela in pričakujem, da se bodo delodajalci sočasno z rešitvijo tega vprašanja tudi vrnili za pogajalsko mizo v ESS.
Bi lahko prišlo do referenduma o pokojninski reformi? Vemo, da je padec pokojninske reforme na referendumu leta 2011 odločilno prispeval k padcu Pahorjeve vlade.
Predvsem se bomo potrudili, da bi o pokojninski reformi dosegli soglasje in da torej reforma ne bi bila vsiljena. Predstavili bomo, zakaj je potrebna, o njej želimo kar najširšo razpravo in doseči zavedanje javnosti, da se kot družba staramo.
Vlada je ob začetku mandata napovedala vrsto pomembnih reform, ki naj bi bile pripravljene že lani. To se ni zgodilo. Kje vidite razloge za to?
Ne bom skrival, da smo imeli krizo, ki smo jo zadnje mesece razreševali. Prav je, da smo najprej rešili krizo, da lahko sedaj nadaljujemo z velikimi projekti.
Kako pa ste rešili krizo?
Vlada dobiva normativni načrt dela, s katerim se vzpostavlja predvidljivost. Gre za popis glavnih zakonov po resorjih, ki jih bomo letos odprli.
Hkrati smo se dogovorili, na kakšen način se bomo odslej koalicijsko usklajevali, da bomo pred začetkom obravnave določenega zakona na vladi že usklajeni.
Pravite, da ste rešili krizo. Ampak občutek je, da je sedanja koalicija nenehno v krizi.
Krizo še rešujemo. Pravim, da imamo vse nastavke, da jo rešimo, a kriza bo rešena, ko bo vlada obvladala fronte, ki so trenutno okoli nje. In ko pokažemo rezultate na ključnih področjih.
Na področjih, za katere smo mi odgovorni – od pokojnin do stanovanj – pospešeno delamo.
Kakšen pa bo novi način koalicijskega usklajevanja in predstavljanja projektov? V čem se bo razlikoval od dosedanjega?
Bistvo je v načinu oblikovanja vladnih politik. Doslej so ministrstva pripravljala rešitve, koalicija pa se je usklajevala naknadno. Proces zdaj obračamo: najprej se koalicijsko uskladimo, določimo izhodišča in cilje, nato resorji pripravijo zakone.
“Ne sme celo gospodarstvo delati kazenskih sklec”
Napovedujete tudi spremembe zakona o evidencah delovnega časa, zaradi česar pa so predstavniki sindikatov prejšnji petek protestno zapustili pogovore in celo zagrozili s tožbo na sodišču EU. Kaj konkretno bodo prinesle spremembe tega zakona, ki od vsega začetka vznemirja?
Najtrši oreh je beleženje delovnega časa. Sindikati ga vidijo kot ključen dosežek za zaščito delavcev, ki jih delodajalci izkoriščajo, jim ne plačujejo ur … Delodajalci pa ta zakon na drugi strani vidijo kot nepotrebno administriranje.
Na pogovorih iščemo rešitev, ki bi odgovorila na eno in drugo. Torej rešitev, ki bi po eni strani zaščitila delavce tam, kjer goljufanje pri evidencah predstavlja problem, in hkrati razbremenila tam, kjer kolektivi sami to vidijo kot nepotrebno administriranje.
Gre pri teh spremembah za vaš poraz? Spremembe zakona o evidencah, ki veljajo sedaj, ste namreč zelo odločno zagovarjali.
Osnutek zakona, ki sem ga podedoval, je vseboval določbo, da bi vzpostavili enotno elektronsko evidenco, v katero bi morala vsa podjetja za svoje zaposlene preko elektronskega beleženja na državni ravni vnašati prihode na delo in odhode z dela, ti podatki pa bi se sproti prenašali na inšpektorat za delo, po vzoru davčnih blagajn. Tega delodajalci nikakor niso hoteli sprejeti.
Moj predlog je bil, da se ta elektronska evidenca ne uporabi za vse. Že tedaj sem uporabil isto logiko, kot jo tudi danes, da ne sme celo gospodarstvo delati kazenskih sklec, temveč da moramo iskati targetirano rešitev.
Sindikati očitno niso zadovoljni. Bi se lahko to njihovo nezadovoljstvo odrazilo tudi pri usklajevanju pokojninske reforme?
Sindikati ocenjujejo, da delodajalci s tem, ko niso v ESS, izsiljujejo vlado, da se z njimi dobiva ločeno in da imajo od tega velike koristi. A vlada do zdaj delodajalcem ni dala ničesar mimo socialnega dialoga. In tako je tudi prav.
Na točki evidenc sta v razpravo vključeni obe strani na enakopraven način. Tudi tukaj sem vztrajal, da ne bi šlo za dogovor z delodajalci, temveč da za mizo sedita obe strani. Pri tem vztrajam, kot tudi pri čimprejšnji ponovni vzpostavitvi socialnega dialoga.
“Stanovanjska kriza je največja socialna kriza pri nas”
Omenili ste že normativni načrt dela vlade za leto 2024, pripravo katerega ste koordinirali. Kaj bodo poleg pokojninske reforme osrednji projekti vlade v letošnjem letu?
Kot osrednje projekte vlade v letošnjem letu bi poleg pokojnin izpostavil še spremembe na področju zdravstva, davkov, plač v javnem sektorju in stanovanjsko politiko.
Pri zdravstvu so ključni razrešitev stavke zdravnikov, vprašanje dvoživk, ministrstvo pripravlja več sprememb na področju financiranja. Je pa za informacije o tem področju pristojno ministrstvo za zdravje.
Zame pa so poleg pokojnin najpomembnejša stanovanja. In vprašanje davka na premoženje oziroma na prazna stanovanja. Stanovanjsko krizo, ki ljudem trga po pol zaslužka, da imajo lahko streho nad glavo, vidim kot največjo socialno krizo pri nas.
V Levici vseskozi vztrajno poudarjate, da je treba uvesti davek na premoženje. Se bo to zgodilo?
Na davčnem področju je več izzivov. Zame je eno najpomembnejših davek na nepremičnine in s tem povezano vprašanje, kako bomo financirali stanovanjsko gradnjo.
Stanovanjska politika je namreč za Levico izjemno pomembna. Z ministrstvom za finance se intenzivno usklajujemo – že nekaj časa se sestajamo vsak teden. Pripravljamo več rešitev.
Prva, ki bo kmalu prišla v parlament, bo omogočila, da bo lahko nacionalni stanovanjski sklad lokalnim stanovanjskim skladom po subvencionirani obrestni meri posojal denar za gradnjo neprofitnih stanovanj.
Delamo na tem, da uresničimo cilj 5.000 stanovanj v gradnji do konca mandata. In da bomo takrat imeli vzpostavljen delujoč sistem, ki bo lahko omogočil koalicijski cilj 20.000 stanovanj v desetih letih.
Kako pa boste to plačali?
Najbolj smiselno bi bilo, če bi bilo to povezano z davkom na premoženje oziroma na prazna stanovanja.
Nepremičninski davek je napovedalo že več vlad, zmeraj neuspešno. Zakaj menite, da bi sedanji to uspelo? Nenazadnje je finančno ministrstvo s takšno napovedjo prišlo že pred letom dni, a se je nato potegnilo nazaj.
Govorim, kaj bi bilo vsebinsko smiselno narediti. Na stanovanjskem področju imamo več težav.
Ena je, da so stanovanja prazna. Prepričan sem, da je treba prazna stanovanja nujno obdavčiti. Po raziskavi, ki so jo objavili na Financah, je v Ljubljani kar 14.000 stanovanj, ki ne porabljajo elektrike.
Druga težava je Airbnb, kjer pripravljamo zakon za regulacijo. Ključno vprašanje je, kako preprečiti, da se celotne soseske v zanimivih delih Slovenije spreminjajo v turistične kapacitete.
Tretja težava pa je pomanjkanje javnih najemnih stanovanj, da se trg regulira. Na teh treh področjih si kot stranka in sam osebno prizadevamo, da bi prišlo do premikov.
Res verjamete, da bi lahko v tem mandatu uvedli davek na nepremičnine?
Vztrajal bom, da najdemo vir za financiranje stanovanjske gradnje. Moja preferenca pa je, kot rečeno, da bi bilo to povezano z nepremičninskim davkom.
“Potrebuješ skoraj ministrsko plačo, da si lahko kupiš stanovanje”
Kaj pa pravi finančni minister Klemen Boštjančič?
Pogovori potekajo. Minister podpira gradnjo stanovanj, ne nazadnje je to koalicijski cilj. Gre pa za velike premike.
Kot ste videli pri dolgotrajni oskrbi, je trajalo 20 let, da smo prišli do petega socialnega zavarovanja. Veliko smo na stanovanjskem področju že premaknili, ključen premik pa se bo zgodil z omenjenimi tremi ukrepi: da stanovanjski sklad lahko začne posojati denar po subvencionirani obrestni meri, da reguliramo Airbnb in sprejmemo sistemski zakon za financiranje stanovanjske gradnje.
Ko bomo vse to povezali, lahko postopoma pričakujemo stanovanjski trg, na katerem si bodo lahko ljudje privoščili stanovanja.
Ko gledam okoli sebe, tudi v svojem kabinetu, vidim visoko izobražene in visoko storilnostne ljudi v tridesetih letih, od katerih tako rekoč nihče nima lastniškega stanovanja, saj so ta tako zelo draga.
Če imaš srečo, za 40 kvadratnih metrov v Ljubljani dobiš kredit na 25 let in s tisoč evri mesečnega obroka. Če k temu dodaš še stroške, se vprašaš, kakšno plačo moraš imeti, da si to sploh lahko privoščiš.
Torej imate v svojem krogu na ministrstvu tako rekoč le vi lastniško stanovanje?
Žalostno je, da v Sloveniji potrebuješ skoraj ministrsko plačo, da imaš normalno stanovanje. Sam bom stanovanje, če bo vse po sreči, odplačal čez 17 let.
Med uspehi sedanje vlade izpostavljate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav je tega zgolj nadomestil obvezni zdravstveni prispevek in torej niste uresničili napovedi o progresivnem plačevanju tega prispevka. Je tudi to v načrtu vlade za letos?
Tudi to je odvisno od davčne reforme. Po tem, ko smo uvedli prispevek za dolgotrajno oskrbo, kjer bodo delavci in delodajalci plačevali vsak po en odstotek, delodajalci poudarjajo, da je kakršenkoli nov prispevek na plače zanje nesprejemljiv.
Vztrajajo, da se moramo, če odpiramo vprašanje prispevkov, pogovarjati o tem, kako bomo razporedili davčno breme. Za vlado pa je nesprejemljivo, da bi nižali davke na račun denimo nižjih pokojnin, manj denarja za zdravstvo …
Razprava o davčni reformi gre torej v smeri, kako zagotoviti dodatne proračunske vire, da bi lahko izvajali vse omenjeno: od pravičnejšega plačevanja obveznega zdravstvenega prispevka do gradnje stanovanj.
Kateri viri pa so poleg nepremičninskega davka še v igri?
Lahko govorimo o širitvi davčne osnove, od katere zajamemo davek. Vprašljivo se nam zdi, da je delo obdavčeno tako z dohodnino kot s prispevki, medtem ko so dohodki od nedela, torej lastniške rente, obdavčeni cedularno – ločeno od drugih dohodkov – in po neprimerno nižji stopnji.
Širitev osnove za zajem davkov bi konec koncev lahko omogočila tudi davčno razbremenitev dela, ki jo poudarjajo ekonomisti in poslovneži.
“Na koncu je vse vprašanje denarja”
Torej bi morali za pravičnejše plačevanje zdravstvenega prispevka in za gradnjo stanovanj najprej sprejeti davčno reformo?
Ta je lahko sprejeta celo kot zadnja. Je pa davčna reforma rezultat vseh teh politik, saj je povezana s pokojninami, s progresivnim prispevkom za zdravstveno zavarovanje, z vprašanjem financiranja stanovanj …
Na koncu je vse vprašanje denarja. Smiselno je, da gledamo celotno davčno sliko, in se o vseh ukrepih, ki terjajo finančne izdatke, pogovarjamo v kompletu.
Večkrat ste kot veliki dosežek sedanje vlade in Levice ocenili zakon o dolgotrajni oskrbi. Toda tako rekoč vsi, ki so oziroma bodo vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe, so za N1 opozorili na nedorečenosti in pomanjkljivosti. Največje vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, je, ali bodo vsi upravičenci sploh dobili oskrbo, ki jo bodo potrebovali.
Zakon o dolgotrajni oskrbi podeljuje štiri pravice: domsko oskrbo, pomoč na domu, oskrbovalca družinskega člana in prejemek za dolgotrajno oskrbo. Krog upravičencev je 60.000 ljudi.
Z novim prispevkom bomo zbrali 600 milijonov evrov, polovica bo šla za pomoč na domu. To bo najpogostejša oblika pomoči.
Poskušali bomo oskrbeti tiste upokojence, ki živijo doma – in večina si jih želi živeti doma – pa ne zmorejo sami opraviti vseh opravil. Oskrbovalec družinskega člana bo skrbel za res hudo bolne ali obnemogle, gre za četrto oziroma peto stopnjo invalidnosti. Eden od družinskih članov se lahko izloči s trga dela in skrbi za takšno osebo ter dobi nadomestilo v višini 1,2- kratnika minimalne plače.
Ampak se mora izločiti s trga dela, biti mora torej zaposlen ali pa iskalec zaposlitve. Iz zakona pa so tako izpadli upokojenci, ki kljub temu, da opravijo levji delež skrbi za bolne in obnemogle svojce, ne bodo mogli dobiti statusa oskrbovalca družinskega člana in torej ne plačila za to delo. Ali se boste zavzeli, da se njihov položaj uredi?
To je stvar razprave. Če se vrneva k vašemu vprašanju. Trenutno oskrbovanec v domu plača celotno domsko nastanitev. V prvi kategoriji je to lahko 700 evrov, v četrti pa 1.400 evrov, saj je strošek oskrbe pri nekom, ki je nepokreten, toliko večji.
Po novem bodo oskrbovanci plačali le hotelski del, torej nastanitev, oskrba pa jim bo krita iz prispevka.
Bliža se druga obletnica vlade. Boste ob njej spremenili koalicijsko pogodbo ali še vedno napovedujete, da boste uresničili zapisane zaveze?
Imamo še dobri dve leti mandata. Lotili smo se sprememb sistemov, ki so jih vlade desetletja zanemarjale, ker jih je izredno težko spreminjati.
Tako rekoč vsi ministri v vladi smo ministri prvič. Reform nismo imeli v predalu, pripraviti smo jih morali od začetka. Ampak če odgovorim na vaše vprašanje: na področjih, ki jih pokriva Levica, delamo vse, da zaveze uresničimo. Od pokojnin, stanovanj in dolgotrajne oskrbe do prenove medijskega prostora.
“Sodite me po tem, ali bom izpeljal pokojninsko reformo”
Kot kažejo javnomnenjske raziskave, podpora vladi pada. Prevladuje ocena, da je neučinkovita in neusklajena, zaupanje, da bo izpeljala pomembne projekte, kopni. Lahko vlada še obrne trend padanja podpore?
Mislim, da so omenjeni občutki v javnosti po lanskem letu upravičeni, na nas pa je, da v letu 2024 pokažemo drugačno sliko. To pa lahko naredimo le tako, da bomo dosegali rezultate.
Prepričan sem, da lahko vlada obrne trend padanja podpore, če bo znala izpeljati stvari, ki sem jih izpostavil v tem intervjuju. Zase lahko rečem, da me sodite po tem, ali bom izpeljal pokojninsko reformo in ali bomo pri stanovanjih naredili premike, ki sem jih opisal.
Kaj boste naredili, če ne boste izpeljali pokojninske reforme?
Po dosedanjih pogovorih z vsemi deležniki verjamem, da bomo v večjem delu našli skupen jezik. V primeru razočaranja pa se funkcij ne bom oklepal.
In boste odstopili?
Če bom ob koncu mandata sam sebe razočaral, bom prepustil mesto drugim … Do takrat pa bom vztrajal do zadnjega dne in naredil vse, da izpolnimo cilje.
Če jih ne boste, pa ne boste več v politiki?
Nisem človek, ki bi se oklepal položajev. V politiko sem vstopil zaradi prekarnosti, stanovanjske krize in izgube vere v prihodnost, ki smo jo čutili v letih po krizi leta 2008. In vstop v vlado sem zagovarjal zato, da poskusimo stvari premakniti z mrtve točke.
Zato smo tudi kot Levica izbrali resorje, na katerih smo si zadali res težke naloge. Kot najmanjša koalicijska partnerica smo nase vzeli pokojninsko reformo, dolgotrajno oskrbo, stanovanjsko politiko in kulturo, na čelu s spremembami na medijski krajini.
Ampak, kot rečeno, funkcij se ne bom oklepal, tako kot se nisem položaja v stranki. Moje vztrajanje v politiki je odvisno predvsem od tega, ali bom svoje delo ocenil kot koristno ali ne.
“Moti me, da se na politiko vse bolj gleda kot na teater”
Pred dvema letoma ste predstavniki levosredinskih strank na Trgu republike dvigovali zelene in rdeče tablice ZA in PROTI ter civilni družbi obljubljali, kaj vse boste storili po volitvah. Sedaj Iniciativa Glas ljudstva ugotavlja, da je vlada na skoraj polovici svojega mandata izpolnila le 8 od 122 zavez, kar 18 obljub pa je prelomila. Je šlo torej zgolj za predvolilno laskanje volilcem?
Spet se pogovarjava, kot da je vlada že končala mandat. Do končnih sodb bo treba še počakati.
Junija lani ste v intervjuju za Dnevnik premierja Goloba ocenili takole: “Je odličen mediator. Zna poslušati in sintetizirati. Lahko sliši kup različnih mnenj, jih premisli in oblikuje predlog tako, da se bomo lahko strinjali … Zna se hrabro odločati, tudi v neprijetnih situacijah, in to zna tako utemeljiti, da omizje verjame, da je treba sprejeti to odločitev … ” Še tako menite?
Moje izkušnje z Robertom Golobom so dobre.
Kdo pa je kriv za slabo delo vlade? Najbrž nosi premier znaten delež krivde.
Ta vlada je zagrizla v stvari, ki jih druge trideset let niso uredile; od zdravstva, pokojnin do stanovanj. Težave so bolj kot ne razočaranje, da po enem letu sprememb ni zares čutiti.
Ampak kot vidite skozi intervju, delamo in stvari pripravljamo. Prepričan sem, da bo način delovanja, ki ga zdaj vpeljujemo, prispeval, da bomo nastopali usklajeno in zadane cilje uresničili.
Po novembrskem sestanku, ko ste najvidnejši predstavniki koalicije družno stopili pred kamere in obljubili enotnost ter drugačno delovanje, se je zgodila afera sodna stavba. V SD ni osamljena ocena, da so informacije v javnost dali Golobovi najožji strankarski sodelavci z namenom, da bi znatno oslabili drugo največjo koalicijsko stranko.
Moti me, da se politika skozi medijsko ogledalo vse bolj reducira na teater. Vsi gledamo, kdo bo koga spotaknil, kdo se bo kje zarekel, kdo je proti komu in kdo je s kom …
Sam pod črto afere sodna stavba ne bi poudarjal, kdo je proti komu, temveč da smo se kot vlada poenotili, da so takšne prakse nesprejemljive. S tem, ko ni šla samo ministrica, temveč smo počistili celotno strukturo vpletenih v posel, smo dali zelo jasen signal ostalim na ministrstvih, da v spornih primerih ne bodo odgovarjali zgolj ministri.
Je pa premier Golob še precej časa proti volji SD ščitil sedaj že bivšo ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan.
Ker je, kot je povedal, želel, da se stvari razčistijo, ne pa da samo ministrica sprejme odgovornost. Vprašajmo pa se, kako bi Janševa vlada reagirala na tako afero. Bi na primer minister Vizjak odstopil? Bi imeli razčiščevanje, kdo vse je koruptiven?
Saj ste sedanje koalicijske stranke vseskozi odločno poudarjale, da boste ravnale povsem drugače kot prejšnja vlada in je levi blok tudi zato dobil tako visoko podporo volilcev.
Ali ni to, kar sem opisal, ravno diametralno nasprotje tega, kar smo gledali v prejšnjem mandatu?
Eden osrednjih očitkov prejšnji vladi je bil, da vlada z odloki, sedaj pa je aktualna ministrska ekipa sprejela odlok, s katerim je določila storitve, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko.
Vsaka vlada sprejema odloke. Prejšnji vladi smo očitali, da si ni upala stvari peljati skozi parlament, ker bi bila deležna kritik, in da je v korona krizi vladala z desetinami odlokov, ki niso imeli ne repa ne glave.
Nismo več vedeli, kje nositi maske in kje ne, ali lahko zunaj poješ sendvič ali ne. Sicer pa vlade sprejemajo sklepe na vsaki seji in ni treba, da gre vedno za zakone. Pomembno pri sklepih pa je, da so zakoniti.
Toda tudi pri omenjenem odloku sedanje vlade pravni strokovnjaki izražajo dvom, da obstaja zakonska podlaga. Fides se je že obrnil na ustavno sodišče.
Mislim, da obstaja pomembna vsebinska razlika med tem, ali vlada z odloki prosto tepta ustavo – kar je počela prejšnja – ali pa omejuje dvoživkarstvo in zagotavlja ljudem dostop do zdravstva, ali na primer omogoča invalidom zdravniški pregled, brez katerega lahko izgubijo vozniški izpit in posledično službo, kar počne naša.
“Na žalost je Janša še vedno najbolj verjetna alternativa naši vladi”
Pa bo po vaši oceni sedanja vlada zdržala do konca mandata?
Ne vem, zakaj ne bi.
Z naraščanjem nezadovoljstva s sedanjo vlado v javnosti bledi spomin na številne kršitve demokratičnih standardov v času prejšnje vlade. Mislite, da lahko Janez Janša še četrtič pride na oblast?
To se mi ne zdi nemogoče. Na žalost je to še vedno najverjetnejša alternativa naši vladi.
Pa bi lahko v primeru, če bi se zrušila sedanja vlada, Janša koalicijo oblikoval še v tem mandatu ali po volitvah?
To je odvisno od poslancev. Prihodnosti se ne da napovedovati, ker jo ustvarjamo ljudje. Ljudje pa se v različnih okoliščinah različno odločamo, lahko tudi zelo nepredvidljivo.
V tej nepredvidljivosti je predvidljiva ena stvar: Janša in njegova stranka imata zelo trdno bazo in strankarsko strukturo, kar bo ostalo nespremenjeno tudi čez pol leta ali čez tri leta. Na to je treba računati.
Torej lahko pričakujemo, da boste pred naslednjimi državnozborskimi volitvami na levici ponovno igrali na antijanša refleks?
Ne. Računam, in zato tudi v zadnjem času nisem imel veliko nastopov v javnosti, da bomo z delom pokazali, da lahko sedanja vlada izpolni pričakovanja.
In da nas boste čez dve leti drugače sodili, kot nas danes.
V krizi je tudi Levica. Predstavniki levega krila strankinim ministrom očitajo, da ne le pasivno “kolaborirate z neoliberalci”, temveč se sami postavljate v ospredje pri snovanju neoliberalnih ukrepov. Vi ste pred dnevi rekli, da tisti, ki so stranko notranje razdvajali in uničevali, bučno odhajajo in da se bo stranka sedaj konsolidirala. Kje pa vidite to konsolidacijo?
Naša stranka se že tretjič sooča z identično situacijo. Prvič smo kritike notranje opozicije, da smo prodali dušo hudiču, poslušali, ko smo se odločili za nastop na parlamentarnih volitvah.
Drugič smo omenjene očitke poslušali, ko se je Združena levica oblikovala kot enotna stranka Levica. Tretjič jih poslušamo sedaj, ko smo vstopili v vlado.
Tudi v preteklih dveh primerih smo bili priče bučnim sporom, a smo kot stranka vedno pokazali dovolj politične modrosti, da smo krizo premagali.
Včeraj je iz stranke odšlo 23 ljudi. Kolektivno. Asta Vrečko je ob tem sicer dejala, da vsi niso bili niti člani Levice, a vendar: vas to ne skrbi?
Kot rečeno, v podobnih situacijah smo bili že dvakrat in me ne skrbi, da tretjič ne bi znali prebroditi teh težav. V konkretnem primeru gre za izstop majhne skupine članov, večina od njih je bila v stranki aktivna manj kot eno leto. Vključili so se namreč ob predsedniških volitvah.
Se strinjate z vodjo poslancev Levice Matejem T. Vatovcem, da je treba razpustiti levo krilo Levice?
Ja. Ni pa levo krilo zgolj Miha Kordiš in sam imam s številnimi ljudmi iz tega kroga dobre izkušnje. V izvršnem odboru povsem solidno sodelujemo.
Vedno sem se in se bom zavzemal za enotnost stranke; poleti sem se zato tudi umaknil z njenega vrha. Zato pričakujem enako konstruktivno držo tudi na drugi strani.
Se Kordišu obeta izključitev iz stranke?
Zame je na prvem mestu, da se stranka po razkolu po zadnjem kongresu poenoti in vsak sam se bo odločil, ali je pripravljen v njej sodelovati. Vsak, ki je pripravljen konstruktivno sodelovati, je dobrodošel.
Kaj pa, če bo Kordiš nadaljeval z dosedanjim delovanjem?
Potem bomo težko delali skupaj. Nikakor ne gre za to, da Kordiša ne bi maral – štiri leta sva v parlamentu delila sobo.
Problem je, da je s svojim delovanjem pripeljal tako daleč, da poslanci Levice z njim niso več pripravljeni delati. In če ne bo spremenil svojega načina dela in odnosa do stranke, potem ne bo mogel sodelovati. Zame je bistveno, da Levica preživi kot organizacija. Ta organizacija pa mora biti večja od zgodb nas posameznikov. Ne sme biti odvisna ne od mene ne od Mihe Kordiša ne od Aste Vrečko …
In kaj, če volilci Luko Mesca pošljejo v Bruselj?
Boste na junijskih volitvah kandidirali za evropskega poslanca?
Bom, a zgolj podporno.
Kaj to pomeni?
Da bom na koncu kandidatne liste.
Tudi na zadnjem mestu liste ste s prednostnimi glasovi lahko izvoljeni. Ali ni neodgovorno, da minister ob vsem delu in pomembnih projektih kandidira v Evropski parlament? Po drugi strani pa: ali ni tudi neodgovorno, da nagovarjate volilce, če ne želite njihovega prednostnega glasu?
Kandidiram zato, da podprem listo. Moje prioritete pa so jasne. Želim dokončati projekte, o katerih sva govorila.
In če boste izvoljeni v Evropski parlament?
To, da sem na listi, pomeni, da je to riziko, ki smo ga pripravljeni sprejeti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje